Pošta (Carinska pošta) nad državljani izvaja administrativni mobing

Zima je čas dobrodelnih prireditev in plesov. Zanje se je treba primerno obleči. Toda pri tem je treba misliti na to, naj gre več denarja v korist drugih, ki ga potrebujejo, kot pa za oblačila, ki jih oblečemo samo občasno. Tudi to so namreč redne medijske teme.

V tem duhu sem pri največjem spletnem trgovcu na svetu, ki te zadeve ponuja po res občudujoče ugodnih cenah, naročila tri kose oblačil, vsako v vrednosti okrog 50€.

Skrbno sem pregledovala slike iz spletnega kataloga, preverjala mere, barve, materiale in oddala naročilo. Vse je delovalo brezhibno. Prek spletne pošte so me nenehno obveščali, kje je pošiljka.

Čas dogajanja: začetek novembra.

Ko se zatakne prvič

Prvič se je zataknilo na Carinski pošti Slovenije, ki je od mene — verjetno zaradi dvoma v navedeno ceno, zahtevala podatek o vrednosti blaga. Paket, naročen na Kitajskem, je seveda predmet carinske obravnave.

Poslala sem jim screenshot naročila, v katerem so bile vidne cene. Tako so me carinsko opilili za več kot tretjino cene: za vsak kos okoli 20€ carinskih dajatev. Ob prevzemu pošiljk sem to morala plačati, ne da bi sploh videla, kaj je v resnici v paketih in ali naročeno ustreza temu, kar je bilo obljubljeno na spletu.

Čas dogajanja: konec novembra.

In seveda ni ustrezalo, kaj pa drugega. Neglede na številke, meritve in pozorno ogledovanje slik, se je izkazalo, da materiali grizejo, spodaj je bilo oblačil preveč, zgornji deli pa so bili preozki. Da bi zlezla vanje, bi rabila tri spletične. Ni mi preostalo drugega, kot da oblačila vrnem.

Ko se zatakne drugič

Saj uganete, kje se začne kalvarija? Točno tu. Pa ne zaradi Kitajcev, ampak zaradi Slovencev.

Najprej sem se poskušala pozanimati, kaj vse moram urediti, da mi bodo slovenski davčni organi verjeli, da sem to isto robo izvozila nazaj, in mi vrnili plačano carino. Na odgovor sem morala čakati kakšnih 10 dni, potrebni pa sta bili dve urgenci.

Dobila sem dva odgovora. Enega formalnega, v katerem so me vodili skozi slovensko carinsko zakonodajo, in drugega, bolj poljudnega, ki se mi je zdel razumljiv in naravnan k uporabniku.

Grem skratka s paketom na pošto. V mojem ljubem domačem kraju gospe poštne uslužbenke še nikoli v življenju niso pošiljale paketa na Kitajsko. Z gospo na drugi strani stekla sva potrebovali eno uro, da sva vse zapakirali, kot je bilo treba, in izpolnili vse papirje.

Ob tem sem ji nekajkrat omenila, da mora biti pošiljka opremljena tako, da gre skozi carinski postopek, ki verificira izvoz, kar bo potrdilo za vračilo carine.

Bila je prijazna, vendar nama na koncu ni uspelo.

Petindvajset kilometrov stran od ljubljene pošte sem namreč ugotovila, da z gospo na drugi strani stekla nisva naredili vsega. Potrdila carinske pošte, da je blago izvoženo, nisem dobila, ker so manjkali trije papirji, dve kuverti in dve znamki.

Izpolnim tiste tri papirje in jih po faksu pošljem na ljubljeno pošto. S prijazno gospo se dogovorim, naj jih doda paketu, in jo prosim še za dve kuverti in pripadajoči znamki. Plačam takoj, ko se vrnem.

Vse je uredila, zlata duša.

Čas dogajanja: sredina decembra.

Ko se zatakne tretjič

Prijetno presenečena čez nekaj dni dobim potrjene papirje o izvozu. Poslali so mi jih v kuvertah in z znamkami, ki sem jih morala priložiti. Takoj se lotim pisanja vloge za vračilo carinskih dajatev. Oddano.

Prejšnji teden pa me je doma pričakala modra kuverta. V njej je bil čudovito vódeni upravni/davčni postopek. Na dveh straneh. S tremi prilogami.

Od mene zahtevajo dokumentacijo, da sem oblačila res vrnila tistemu, ki mi jih je prodal. Zahtevajo potrdilo o tem, ali sem davčni zavezanec ali ne. Ugotavljajo, da nisem poslala izvirnih dokumentov.

Da ti poči film

Vsakomur bi se ob tem dvignil pokrov. Poslala sem jim ogorčeno pismo o tem, da nad državljani izvajajo administrativni mobing in da bi bila naša zakonodaja lahko prijaznejša že s tem, da se carinske dajatve obračunajo z odloženim rokom plačila, recimo 30 dni. V tem času ima vsakdo možnost pregledati, kaj mu je prodajalec v resnici poslal, ne pa da plačujemo carino za nekaj, česar v živo še nismo niti videli, kaj šele otipali, pregledali. Če blaga ne vrnemo, postane račun po 30 dnevih plačljiv. Tudi pod izvršbo, če je treba. Precej hude krvi bi bilo prihranjene.

Zdaj čakam, kaj vse bodo na moj odgovor, utemeljitve in dodatno izpolnjene papirje odgovorili nazaj.

Pa še to

In še update. Včeraj so mi pisali Kitajci, da čakajo na moj paket! Sistem slovenske pošte jim namreč sporoča nekaj nerazumljivega:

“SILJUA, Odprava v naslovno državo, [Podatek prispel iz mednarodnega sistema]”.

Vam povem, da me je resnično strah naslednjega pisma. Administrativni mobing vam lahko povzroči trajne psihične posledice.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 16. januarja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Birokratski mobing. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.