Zakaj pijem alkohol? Ker lahko.

Včeraj smo praznovali rojstni dan. Za večerjo rdeče vino, ob salsa partiju tri steklenice ciderja, v klubu pa rumkola. Koliko kozarcev? Ne spomnim se. Mačka sem imela že na poti domov. Celo noč sem preklinjala cider, ki me je vsake 45 minut zbudil in pognal na vece.

Veseli december s kuhančki je mimo. Se mi pa zdi nekaj: ko si polnoleten, imaš vse leto nove in nove razloge za konzumiranje alkoholnih pijač — tudi takrat, ko ni obletnic in rojstnih dni. Sprašujem se, ali bi bilo dobro udariti začasno abstinenco? Kateri požirek je kaplja čez rob?

Kozarec rdečega na dan odžene zdravnika stran, pravijo. Ampak kje je tista meja med zmernim pitjem, kozarčkom za užitek in prekomernim nalivanjem?

V mojem krogu — beri: umetniki, filozofi, humanisti — je alkohol prisoten vsak dan, včasih tudi ves dan po malem. Pitje se sicer nikoli ne sprevrže v anomalije in nasilno vedenje, je pa obvezni del večernega druženja, včasih tudi že opoldanskega. Če zunaj sije sonček, eno pivce prav paše, a ne?

Zakaj?

Ampak zakaj? Ali res potrebujem tisti kozarec piva? Ali pa gre bolj za navado, da se na pijači naroči pač pir? In kaj definira alkoholika? Je to nekdo, ki vsak dan rad nekaj spije, četudi le eno ali dve enoti? Ali pa gre za človeka, ki alkohol nujno potrebuje vsak dan in ga potem spremeni na slabše?

Če sprejmem prvo definicijo, lahko mirno zaključim, da smo alkoholiki skoraj vsi. Seveda bi zlahka klepetali ob kavi — razen v tistih nadležnih lokalih, kjer očistijo kavni avtomat že ob sončnem zahodu!

Kozarec vina deluje bolj primerno, bolj odraslo. Človek s kozarcem vina (in cigareto v roki) mi že sam po sebi deluje razmišljujoč in arty. Za razliko od človeka, ki nagne kar iz steklenice, seveda. Pitje pri nekaterih sproži agresijo, pri nekaterih samo odžene skrbi. Nekateri pijejo zato, da se sprostijo, drugi se ob alkoholu še bolj zaprejo vase, se zasedijo v mračnem kotu in potonejo v melanholijo.

Jaz pa postanem samo bolj vesela. Ko plešem pod dozo, bolj vehementno maham z rokam in z zaprtimi očmi. Večina najbrž misli, da sem vzela kaj močnejšega, ampak meni je prav malo mar. Nasplošno obožujem ples in včasih migam kar na cesti. Za premetavanje po plesišču načeloma ne potrebujem pijače. Brez problema lahko skačem cele ure na rock, tehno ali karkoli na plastenki vode.

Zakaj torej piti? Kdaj se sploh začne ta navada socialnega pitja?

Moja zgodovina alkohola

Pri meni se je sla po alkoholu pojavila relativno pozno, saj se mi je okus večine pijač organsko gabil. En sam požirek in cela sem se stresla. Smrdela mi je celo vodka, ki je po definiciji brez vonja in okusa. Kadar smo šli v osnovni šoli v kino, sem rum iz rum kokos bonbonov zlivala ven. Pubertetnih litrc in zmrzovanja na parkirišču pri Maksiju nikoli ni bilo na seznamu mojih petkovih večernih obveznosti.

Prvi požirek alkohola sem naredila poleti med osnovno in srednjo šolo, v koloniji. Vodja skupine je vsem naročil rum kolo. Večina je slavnostno srebala, jaz pa sem vrtela kozarec v roki in razmišljala, kako bi se nečedne tekočine čim bolj galantno znebila. Nisem hotela užaliti starešine, ki nam je hotel izkazati spoštovanje in zaupanje s tripom v svet odraslosti.

Alkoholno spoznanje

Mesec dni kasneje sem v Angliji na jezikovni izmenjavi poskusila sladko pijačo z limonado in vodko. Bila sem navdušena. Izkazalo se je, da lahko pijem alkohol, da rada pijem alkohol, ampak samo sladke stvari.

Na trgu so se kmalu pojavile še druge podobne sladke pijače z rumom, zato ni bilo več problema, kaj piti v petek zvečer. Tri steklenice so bile ravno prav. (Še vedno imam lepe spomine na bandidos ice. Ne vem, zakaj ga ne delajo več.)

V priljubljenem pubu, kamor smo kot srednješolci zahajali vsako soboto, so nekaj časa ponujali doma narejene sangrije. Moja merica je bila pet na noč. Zelo dolgo sem potrebovala, da sem se navadila na okus vina (če odštejem sadno vino z nizko vsebnostjo alkohola, ki pa ga ne moreš spiti dosti več kot en kozarec, saj ti postane slabo).

Ko smo med faksom hodili po gledaliških festivalih, so se moji kolegi veselo nacejali z brezplačnim belim grozdnim napojem in me čudno gledali, ko sem v pecljatem kozarcu prenašala jabolčni sok. Pitje iz fensi kozarca me je navdajalo z občutkom svečanosti.

Detox

Z leti sem pridobila tudi odpornost na grenkobo. V Angliji sem se navdušila nad njihovo različico radlerja — shandyjem, ki je kombinacija lagerja in mehurčkaste limonade. Če se hočeš s tem napiti, sicer traja in traja in traja (cena za pinto piva pa je enaka kot za pol-pol mešanico, kar se mi še vedno ne zdi fer).

Poleg tega pa veste, da velike količine piva poženejo mehur na vlak smrti in moraš vsakih 15 minut na stranišče, kar je obupno nepripravno. Sploh, če vemo, v kakšnem stanju so v klubih ženska stranišča!

Čeprav se je moje telo z leti na vse to navadilo, ne bom nikdar pozabila, kako je reagiralo, ko sem prvič zaužila alkohol. Očitno je, da organom sploh ni pasalo in da je navada postala navada zato, ker je pač lahko.

Zato sem se odločila, da bom zdaj nekaj časa na off, ker tudi lahko. Bomo videli, kako dolgo. V pecljati kozarec si bom natočila vodo. Ste z mano?