Mesto spomenik, mesto mašina, mesto omrežje

13.1.2016 / 06:06 Komentiraj
Dubrovnik je prebogat, da bi kupoval poceni: zato štarta na Igro prestolov, Vojno zvezd. Mesto je urbano šele v mislih…
NAROČI SE PRIJAVI SE

Imam zanimivega prijatelja, ki bo moral 8. februarja vnukoma v njuni šoli pred celim razredom pripovedovati zgodbe. Ko sem ga vprašal, ali je kdaj v svoji gledališki karieri tudi igral, mi je takole povzel svoje življenjske odločitve — za nazaj! 

“Začel sem kot dramski pisec. Ker nisem bil zadovoljen s tem, kako režirajo moje komade, sem šel v šolo za gledališko režijo. Potem sem režiral veliko komadov, svojih in tujih, ampak sem ob tem spoznal, da o repertoarju, torej tudi o moji predstavi, v resnici odloča direktor gledališča. Zato sem bil naslednjih deset let direktor gledališča. Ko sem se soočal z dnevnimi težavami, sem videl, da o nas v bistvu odloča Arts Council, torej nekakšno Ministrstvo za kulturo — pa sem šel tja.”

Aja, prijatelj je Škot. Upam, da vas 8. februar ni zavedel.

“Čakaj, po vsem tem ti preostane samo še to, da postaneš predsednik vlade,” sem ga hecal.

“Ne,” je rekel. “Realna moč je v mestih!”

Mesto mesta v svetu

Zato je bil naslednjih nekaj let najprej v Glasgowu, nato pa v Bruslju. Na osnovi vseh teh izkušenj je lahko v nekem trenutku prišel na čelo Direktorata za kulturo, dediščino in demokratično vladavino pri Svetu Evrope, zdaj pa je eden najbolj cenjenih svetovalcev mestom, ki se potegujejo za naziv Evropske prestolnice kulture.

Kar zgodbo na osebni ravni spet pripelje v Dubrovnik, kjer se to trudimo postati leta 2020, na malo manj osebni pa na vlogo, ali če hočete, na mesto mesta v sodobnem svetu.

Vidno in nevidno

Ena najlepših stvari pri takšnih projektih je njihovo pripravljalno obdobje. Na enem mestu (dobesedno) se znajdejo tako različni avtorski profili, da je že samo kolokvialna izmenjava različnih (umetniških) jezikov in žargonov cela mala drama. Obračajo se časi, plastijo se dobe, iznajdevajo se nove besede, odpirajo dotlej nesluteni horizonti.

Lahko se ti zgodi, da nasproti razvpite mestne karantene na otoku odkriješ stene druge, insularne, nikoli zgrajene, o morebitnih intervencijah v ta novo razkriti prostor pa ti govori umetnica, ki preizprašuje same meje vidnega in nevidnega.

Lahko se ti zgodi, da ti sodobni plesalec govori o ritmih mesta tako prepričljivo, da začenjaš videvati doslej nevidne obrazce v krogih galebov, valovih morja in jutranjih prihodih hotelskih snažilk v službo.

In končno, na drugem otoku, kjer je pregovorno nasedel celo sam Sv. Pavel, se lahko zgodi, da umetniški kolektiv s selotejpom tako aktraktivno premreži zidove nikoli dokončane šole, da prikliče otroke med nesojene šolske stene (brez strehe, table in klopi).

Odkriti novo, videti nevidno, priklicati priče — to bi lahko bila definicija umetnosti, ki jo bosta žargon in teorija hitro prelepila z “eksperimentom”, “sublimnim” in “razvojem občinstva”.

A dejstvo ostaja, da se v glavi vedno nekaj premakne.

Fizično

Zato sem bil toliko bolj vesel, ko sem med mnogimi žargonskimi besedami, ki so jih takšne evropske kandidature po definiciji še vedno polne, v uvodu umetniške vizije našega programskega tima našel naslednje besede: 

“Mesto ni samo umeščeno kot fizičen kraj, ampak postaja zares urbano šele v mislih prebivalcev in obiskovalcev. Obstaja kot trenutek izkustva, kot spomin ali anticipirana podoba, vse troje vzajemno prepleteno in pogojevano eno z drugim. Mesto obstaja na številnih drugih krajih in časih, zunaj mestnih zidov, v mislih milijonov tistih, ki se z njim soočijo bodisi fizično ali skozi oprijemljive in virtualne sledi izkustev drugih.”

To bi bilo drugo možno razumevanje ugotovitve, da je “moč v mestih”: moč tega, da nekje globoko v telesu nekaj ostane, da to ponesemo s seboj — in da se nam zato vrača, tudi če se sami tja nikoli ne vrnemo.

Novo mesto, Pariz, Priština, Dubrovnik

Vodnjak na novomeškem Glavnem trgu. Vonj mandarin v pariškem kinu. Pogled izza vogala prištinske ulice, ki se odpre na korzo. Čolni v dubrovniški stari luki, kot jo vidiš z mostička pred vrati od Ploča.

Vse to so trenutki izkustva, ki jih ni nujno treba najprej oddaljiti od sebe s selfi palico, ampak jih je za deliti z drugimi v resnici bolje najprej močno ponotranjiti — nato pa najti trenutek, ko sled tvojega izkustva lahko postane kraj soočenja z drugim.

Bolj, ko razmišljam o mestih, bolj razumem željo avtorja lepe male knjige La ville qui vient Marcela Hénaffa, ki je hotel najti odgovor na vprašanje, kaj je v resnici gnalo vse tiste po podeželju razpršene človečke, da so si našli kraj, kjer bi prostor spremenili v mesto, ednino pa v dvojino in množino — po možnosti tam, kjer se kakšna reka približa morju.

Kdaj mesto postane urbano

Če razumemo njegovo kratko lekcijo o zgodovini mest, ga lahko skozi čas spremljamo skozi tri usodne faze: mesto kot spomenik, mesto kot mašino, mesto kot omrežje. Spomenik je svojevrstna upodobitev celega sveta, imago mundi, njegovih razmerij in meja. Mašina je tisto razvojno obdobje mesta, ki melje vsa socialna, administrativna in produkcijska razmerja in jih konsolidira v mogočen produkcijski stroj. In končno, mesto kot omrežje je vozlišče globalne vmeščenosti teh mogočnih enot današnjega sveta.

S prijateljem Škotom sva bila danes pri županu. Dubrovniškem, seveda. Povedal nama je, da je Dubrovnik preveč bogat, da bi kupoval poceni: zato štarta na Igro prestolov in Vojno zvezd. Zares urbano postaja šele v mislih, v mislih milijonov…

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE