David Bowie (1947–2016): Življenje na Marsu. Brez vprašaja.
Zadnjih nekaj mesecev sem imel za bujenje naštimanega Bowiejevega Andyja Warhola. Vsak dan. Čeprav se mi zdi komad genialen, mi je že malo šel na živce, ampak se mi ni dalo izbrati novega. Pa tudi pravega učinka ni več bilo vedno. Namesto da bi planil iz postelje, sem se včasih samo obrnil na drugi bok in si zadovoljno brundal v brado: “Andy walking, Andy tired, / Andy, take a little snooze. / Tie him up when he’s fast asleep, / Send him on a pleasant cruise.”
In kot da bi vedel, da Davida Bowieja ni več, sem si ravno sinoči pred spanjem zamenjal muziko: svoj najljubši komad s Hunky Dory sem kdo ve zakaj zamenjal (sorry) s Still… You Turn Me On od Emerson Lake & Palmer.
Nakar first thing in the morning, da je umrl…
David Bowie me je spremljal šele od 80. let, čeprav bi ga lahko poslušal — ali celo moral poslušati — že prej. Nobenega njegovega vinila nisem imel, kupovati sem ga začel šele na zgoščenkah: Hunky Dory, The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars, Young Americans, Heroes, Let’s Dance, Tin Machine…
80.
Spomnim se, da so Absolute Beginners igrali v starem Kinu Bežigrad. To so bili časi, ko smo hoteli biti — ali se delali, da smo — BCBG v Dancing in the Street balonarjih.
Bowie v Zagrebu (Stadion Maksimir, 5.9.1990) je bil eden mojih najbolj nepozabnih koncertov ever. Kot je razvidno iz ilegalnega skena — za katerega se nekdanjim kolegom iz srca zahvaljujem —, sem 8.9.1990 v Sobotni prilogi Dela napisal, da je Bowie “najboljši, najlepši in najinteligentnejši”.
No, saj. No, to. Seveda je bil.
David Bowie me je spremljal šele od 80. let, čeprav bi ga lahko poslušal — ali celo moral poslušati — že prej.
Opolzke in otroške lekcije srca
Tisti drugi Bowiejev koncert, v Ljubljani (Hala Tivoli, 5.2.1996), je bil malo manj nepozaben, pa nič ne de. Pač ni bil prvi. Je pa bil Bowie.
Približno takrat je moral pri nas priti ven film Se7en. Spomnim se katarzične depre, v katero me je pahnil v Komuni, in kako me me je Bowiejev komad The Hearts Filthy Lessons med odjavno špico spravil v malo boljšo voljo. Sicer eden boljših Bowiejevih videov…
Petra in volka Sergeja Prokofjeva sem spoznal šele odrasel — z Davidom Bowiejem v vlogi pripovedovalca (in na naslovnici).
Marko Crnkovič: Ziggy je igral kitaro. Sobotna priloga Dela, 8.9.1990. — [Foto: Dokumentacija Dela.]
22.1.1972
Vse, kar ste vedno hoteli vedeti konkretnega o Bowiejevi seksualnosti, biseksualnosti, travestizmu, kameleonizmu, narcizmu in provokacionizmu — pa ste raje domnevali, namesto da bi se pozanimali —, si lahko preberete tukaj.
Zapomnite si: bilo je 22. januarja 1972, ko se je Bowie v intervjuju za Melody Maker razkril kot “gej — ali vsaj biseksualen”. Nekaj mesecev pozneje pa je nastopil v oddaji Top of the Pops na BBC s komadom Starman.
Imam kar nekaj glasbenih — zgolj glasbenih — idolov, ampak nihče me ni nikoli tako fasciniral tudi kot osebnost kot prav David Bowie. Aja, in Freddie Mercury. Prav onadva. Ne vem, zakaj prav onadva.
Nalašč pravim, da imam in ne, da sem imel.
Danes sem na nek srečen način žalosten. Tudi zato, ker v zadnjih dveh Bowiejevih albumih — lanskem The Next Day in letošnjem Blackstar, iz prejšnjega tedna — v njegovem glasu, ki me je prej spominjal na čudaško vokaliziranje v stilu gregorijanskega korala, slišim slutnjo smrti.
Tako gre to. Glasba ne gre k hudiču. Velikani pop glasbe ostajajo klasika za vedno. Življenje na Marsu. Brez vprašaja.
