7. januar 2015: Zobje nepodrejenega vidca Houellebecqa

8.1.2016 / 06:08 Komentiraj
Naslovnica Charlie Hebdoja na dan napada je bila v resnici strašno resna: govorila je o resnici umetniške besede.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Takole se mi zdi, da vidim v glavi Michela Houellebecqa: ko spremlja dogajanje okrog sebe, se mu tu in tam zazdi, da se mu je odprl uvid v strukturo kakšnega profanega pojava. Potem gre pogledat resno teorijo, najraje sociologe ali filozofe, da bi preveril svoje observacije in intuicijo. In potem se odloči, da bo o tem pisal. A namesto teoretskega eseja raje napiše roman — ostalo pa je že legenda.

Več kot enkrat mu je uspelo s to metodo anticipirati resničnost. Pa ne, ker je videc, temveč umetnik v najboljšem pomenu besede: napetosti v družbi napne do te mere, da pokajo živci, vendar se odpirajo resne vrzeli svobodne misli, brez katere pač ni osmišljanja novega.

Potem se zdi, da imajo njegovi romani včasih tisto dokončnost, kakršni so znali imeti Kubrickovi filmi: po njih se ni več lahko lotevati iste teme. Kvazisvoboda, seksualni turizem in trg umetnin so dobili svoje spomenike v Osnovnih delcih, Platformi ter Zemljevidu in ozemlju. A šele čas je pokazal, da so to bili nagrobniki.

Naslovnica Charlie Hebdo na dan terorističnega napada 7. januarja 2015: “Videc Houellebecq napoveduje: ‘2015 bom izgubil zobe. 2022 slavim ramadan.’”

Drezanje realnosti s fikcijo

Houellebecqovo drezanje realnosti s fikcijo je svoj vrhunec doživelo pred natanko letom dni: 7. januarja 2015, na dan terorističnega napada na redakcijo Charlie Hebdo. Ker je bil v napadu ubit njegov prijatelj, ekonomist Bernard Maris — ki je o Houellebecqu napisal knjigo Houellebecq ekonomist —, je pisatelj prekinil promocijo romana Soumission (Podreditev), ki je izšel nekaj dni prej. Prav zaradi tega romana se je tudi znašel na naslovnici satiričnega tednika na dan, ko se je zgodil napad, z zbadljivo karikaturo, na kateri “Videc Houellebecq napoveduje: 2015 mi bodo izpadli zobje. Leta 2022 slavim ramadan”.

Druga letnica seveda ni naključna: v tem letu, ko se roman dogaja, postane edini način, da levica po dveh Hollandovih mandatih prepreči zmago Marine Le Pen na predsedniških volitvah, nacionalno zavezništvo v drugem krogu, ki kot skupnega protikandidata predlaga drugouvrščenega iz prvega kroga, predsednika Muslimanske bratovščine Mohameda Ben Abbesa, ki je za dlako premagal kandidata socialistov.

2022

Zveni znano? Ne samo, da je levica na podoben način podprla Chiraca leta 2002, ko se je po izpadu Lionela Jospina znašel v drugem krogu z Jeanom-Marie Le Penom. Do takšne “nenačelne koalicije” je prišlo pred nekaj tedni, ko je bilo treba namesto očeta tokrat izločiti hčerko — natanko to Marine Le Pen, katere zmago Houellebecq projicira v prvi krog predsedniških volitev 2022. 

Ob majhni digresiji z oboroženimi napadi na volilne skrinjice v drugem krogu, zaradi česar pride do nacionalnega zavezništva mimo volitev, in nekaj nujnimi, ne tako malimi kompromisi kot sta Université Islamique de la Sorbonne in uzakonjena poligamija) operacija uspe, Ben Abbes pa se izkaže za razsvetljenega predsednika z realistično vizijo obnove rimskega imperija in preseganjem protislovja dela in kapitala skozi družinska podjetja in samouopravno delavsko delničarstvo.

Dodatki za stalno pripravljenost

A če kdo, bi morali na Houellebecqa zaradi tega romana streljati akademski profesorji, ne pa teroristični džihadisti. Houellebecq na osupljivo prepričljiv način opiše, kako hitro se profesor na pariški tretji univerzi, specialist za Huysmansa, zaradi ponujene priložnosti “drugega življenja” odloči za spremembo režima, ideologije in — vere! Ker so univerze blagovne znamke — tako kot muzeji, nogometni klubi ali letalske družbe — in ker so jim Katarci ravno pred nosom speljali Oxford, se Savdijci odločijo masivno investirati v Sorbono. In glej, glej, standard univerzitetnih profesorjev se poveča kar za nekaj dodatkov za stalno pripravljenost.

S tega stališča je Soumission — ki bo v kratkem izšel tudi v slovenščini v prevodu redne Houellebecqove prevajalke Mojce Medvedšek — primerljiv z Zemljevidom in ozemljem. Ne samo, da intrigantno opisuje relativno zaprte sodobnega svetove, temveč njihove akterje obenem gradi dovolj večplastno, da razumemo njihove misli in telesa.

Ta svojstveni dokumentarni naturalizem posameznih likov daleč presega zunanji okvir zgodbe. Rekel bi celo, da morda prav ta čista singularnost ljudi iz mesa in krvi — in kar je še drugih življenjskih tekočin —, šele sploh odpira možnost bolj univerzalnih, anticipatoričnih “videnj”. Ko enkrat pridemo junakom pod kožo, se nam še tako neverjetne premene njihovega/našega sveta ne zdijo več nemogoče.

Junk postkonzumerističnega sveta

V tem smislu je bila naslovnica Charlie Hebdo 7. januarja 2015 v resnici strašno resna: med zobmi in postom se skriva resnica umetniške besede. Kako se suvereno pregristi skozi ta svet tudi takrat, ko junaku že izpadajo zobje? In kako se upreti junku tega postkonzumerističnega sveta? Tako, da pišeš in bereš. Če si pisatelj, lahko počneš oboje.

Kljub vsej zagatnosti pogovora na odru Kina Šiška se mi je sicer strašno odljudni Houellebecq zazdel daleč najbolj človeški v tistem trenutku, ko je vzel v roke svoj roman in ga začel brati, na velikem projekcijskem platnu za njim pa so zamigotale ogromne črke, ki so bile najprej tam nekje za njegovimi zobmi. V mislih, v možganih, v osnovnih delcih.

Večer z Michelom Houellebecqom v Kinu Šiška 27. marca 2014. Z njim se je pogovarjal Stojan Pelko. — [Fotografija: Matej Pušnik.]

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE