Pogovoriti se moramo o Ani Karenini

8.1.2016 / 06:06 Komentiraj
Kaj bi jo danes izobčilo? Kako danes kleni moški gledajo na ženske? Mit ženske nekoč in danes. Mit romantične ljubezni.
NAROČI SE PRIJAVI SE

“Tolstoja se ne da posodobit, s tem bi ga uničili,” je rekel Dušan Jovanović, avtor in režiser dramske priredbe Ane Karenine, na novinarski konferenci pred premiero v ljubljanski Drami.

Se strinjam. Tolstoja je treba pustiti pri miru — Ano Karenino pa tam, kjer je vzbrstela, ljubila in bila izobčena. V drugi polovici 19. stoletja. V knjigi.

Filmske variacije posodabljajo s kostumi, z montažo… Bolj ko so novejšega datuma, več je teh novotarij. V zadnji filmski priredbi je bila Ana igriva Keira Knightley: razkošje kostumov, scene in montaže je večni Anini zgodbi dalo nove hitrosti, švigajoče kadre, nenehno in pospešeno zapeljivo vrtinčenje v razkošje tedanjega Petrograda.

Dobro preskrbljena plemkinja Ana Karenina ob mladem oficirju Vronskem spozna, kaj je ljubezen in strast, in zapusti moža. Največja kolateralna škoda je sin, na koncu pa se vrže pod vlak.

Uživala sem ob igri Matjaža Tribušona kot Alekseja Aleksandroviča Karenina. Na fotografiji prizor, ko Ani, Poloni Juh, prvič poočita “neprimerno” vedenje v družbi Vronskega. — [Fotografija: Peter Uhan/SNG Drama LJ.]

Osvobojena in pogubljena

Logični kontekst časa pač terja nesrečen konec. Osvobojena in pogubljena ženska. Večna junakinja. Roman sem brala še v prejšnjem stoletju, nedolgo nazaj sem ga spet malo prelistala. In spet skoraj padla not. Branje prenese časovno razliko. Ana je carica. Tolstoj še toliko večji. Kljub svoji pregovorni konservativnosti je spisal odlično delo. Verjel je v družino. V romanu jo razkraja. 

Dušan Jovanović Ano Karenino postavi v sodobnejši čas. Vseeno, kateri. Črno-beli kostumi na črni sceni — njena praktičnost in minimalizem se lahko kosa z Ikeinim pohištvom, kar izpade dobro — brišejo, zanikajo razkošje konca 19. stoletja in nam zgodbo servirajo v bistvenem.

Tako okleščena je ravno pravšnja za dijake in dijakinje zadnjih letnikov srednjih šol. Prizori se hitro menjavajo, vmesne zatemnitve bolj kot ne služijo menjavi prizorov, v njih ni nič komentatorskega. Ne rušijo nam večne zgodbe, ne razblinjajo nam iluzije, nikjer nobenega potujitvenega efekta. Ne. Za praktičnost gre.

Fast forward

Igralcem, predvsem vedno močni in prepričljivi Poloni Juh, to zagotovo otežuje delo. Razmaha za notranjo dramo nam ne privošči, igralci morajo karseda hitro prevrteti zgodbo. Naporno delo. Težaško.

V prvem delu ritem sledi spodobnosti, ki se romanu glede na čas nastanka spodobi. Drži nas, čeprav vemo, kako se razvija in kako se bo končala.

Drugi del pa je ritmični razpad. Malo se vleče, kar pa Poloni Juh ne vzame moči, ko pod vplivom morfija in še vedno polna drago plačane ljubezni drsi v vse večjo izloacijo na robu sveta, kakršnega je poznala. Super preigrava vsa ta nakopičena strastna stanja razgradnje. Vse je v njej, za njen notranji svet, za njeno in dramo v njej gre.

Po mojem mnenju ji Vronski, Klemen Janežič, slabo parira. Slaba igralska izbira je. Res. Neprepričljiv. Ne iskri, ne pali. Samo nekako je. Šele kasneje sem izvedela, da je glavni junak neke TV soap nadaljevanke — kar bo targetirano publiko, maturantke, prav gotovo vleklo. On maturantke, maturantke maturante, no, vse skupaj pa dejstvo, da bo Ana Karenina tema letošnjega maturitetnega eseja.

Meni pa ne potegne. Žal mi je, ampak tole mu ni uspelo. Vse njuno torej v mojih očeh vleče Polona Juh.

Sem pa uživala ob igri Matjaža Tribušona kot Alekseja Aleksandroviča Karenina. Odlično spelje vlogo zadrtega moža. Zanima ga politika, o ljubezni in svoji ženi pa seveda bolj malo ve. Njegova transfomacija v odpuščajočega in potem spet verno zategnejenga možakarja je odlična. Moj užitek se je pasel na njem. In njej, Poloni Juh.

Bere se paradoksalno, da hvalim dva igralca, na celoto predstave ne morem pasti — čeprav je vešče sestavljena. Dramatizacije velikih, obsežnih del praviloma občudujem. Predstavljam si, kako rudarsko delo je to. Pa vendar ne laufa.

Kaj bi danes žensko izobčilo

Kot maturansko branje ima predstava zagotovljeno polno obiskanost. Kar ji štejem v plus. Staromodna kot sem, ko gre za knjige in branje, bi mladini seveda raje priporočila branje. Ampak strani je veliko, črk neskončno. Ne vem, kako površno berejo pubertetniki, ker lahko sklepam samo iz majhnega, meni znanega kroga. Ali če sploh berejo. Resda morajo znati letnice, osnovna literarna obdobja, razgraditi zgradbe romanov, novel, pesmi, naplesti glavne značilnosti časa in prostora domačih in tujih mojstrovin.

Toda čisto zares lahko pridejo čez, ne da bi dela sploh brali. Zato sem za, da je predstava na sporedu. Za otroke gre. Naj vsaj gledajo, če že ne bodo (vsi) brali.

Srčno upam, da sledi serija pogovorov, naj bo v Drami ali v šoli. O zgodovini, ženskah, ljubezni, emancipaciji. O tem, da nič ni samoumevno, kar je do danes pridobljeno. O vzporednicah s tu in sedaj. O igri. O gledališču. O novodobnih, tudi na slabi morali temelječih preigravanjih moči na plečih otrok, o medsebojnih mentalnih manipulacijah, o reakciji okolja na zvestobo, recimo. O izolaciji.

Kaj bi danes Ano izobčilo? Kako danes kleni slovenski moški gledajo na ženske? Mit Ane Karenine in miti danes. O romantični ljubezni. Karkoli, kar drama nudi. No, predvsem roman. Če že ne berejo, naj se vsaj pogovarjajo o junakinji Ani, ki je ljubila na polno, uživala v seksu, zapustila otroka, se pretrgala, borila s sabo in okolico — in skočila pod vlak. Pogovoriti se moramo o Ani Karenini.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE