Begić na Brezjah: “Santo subito!”

Znani in priznani, velikokrat nagrajeni akademski kipar Mirsad Begić se je s svojimi kiparskimi posegi že večkrat odzval na povabila za oblikovanje javnih prostorov. Pred kratkim je oblikoval vrata novomeške stolnice, skoraj istočasno pa je v njegovem ateljeju in v livarski delavnici Boruta Kamška nastajal še en velik projekt: sveta vrata za brezjansko baziliko Marije Pomagaj.

Gre za stranska vrata, ki vodijo z dvorišča v cerkveni kompleks zakristij oz. prostorov za potrebe duhovnikov, tamkajšnjih frančiškanov, in gostov slavnostnih dogodkov, predvsem slovesnih maš in vseslovenskih romanj — praznika Marije Pomočnice 24. maja, junijskega romanja bolnikov, invalidov in na praznik Marijinega nebovzetja 15. avgusta.

Silvestrovo ob delu

Mirsad Begić je po lastnih izjavah silvestrsko noč preživel ob delu na vratih. Pri tako velikem in zahtevnem kiparskem, arhitekturnem, pasarskem in livarskem projektu je potrebna natančnost ne samo na centimeter, ampak na milimeter. Pri teži 400 kilogramov in debelini 20 cenitmetrov se morajo vrata odpirati in zapirati brezhibno — če niti ne omenjamo njihove estetske funcije.

Medtem so v Ljubljani na stolnici sv. Nikolaja izobesili nad Begićevimi vrati vatikanski zastavi in pritrdili na zid napis “sveta vrata”. Mojster jih je izdelal za tedanjega papeža Janeza Pavla II. (leta 1996) ob njegovem prvem obisku v Sloveniji. Kot smo že omenili že v prispevku o novomeških vratih, so občudovana po vsem svetu. V teh dneh jih je nenehno fotografirala množica turistov, največ Italijanov, Špancev, Korejcev, Kitajcev…

Žal Mirsad Begić še ni dočakal kompleksne predstavitve zdaj že treh cerkvenih vrat, temveč samo posamično. Brošura o ljubljanskih vratih je pošla, o novomeških je dosegljiva samo v Novem Mestu, o brezjanskih pa je še ni.

Notranje ravnovesje

Begić nima rad himničnosti. Sam pravi, da je v podobi Kristusa združil Očeta in Sina v eni podobi in trpeči drži, s čimer je opozoril, da je človekovo življenje treba veliko bolj spoštovati že v njegovi naravni enkratni danosti — še posebej trenutke notranjega ravnovesja in uravnoteženosti misli, besed in dejanj.

Ničesar ilustrativnega ni iz Kristusovega življenja, temveč zgolj simbolna podoba Kristusovega bistva: lastna smrt za odrešitev človeštva. Ležeča podoba Kristusa je nekoliko manjša, a v detajlih in izrazu bolj izdelana verzija Kristusa na vratih v ljubljansko stolnico. Mnogi menijo, da gre za Begićev avtoportret.

Marija Pomagaj

Begić je podobo Marije Pomagaj v brezjanski baziliki uporabil kot motiv že na ljubljanskih vratih, tako da je ni ponavljal še na Brezjah, kjer je originalna slika Leopoda Layerja (domnevno iz leta 1814) v posebno žlahtnem pozlačenem okvirju v stranski kapeli Matere Božje — in sicer tako, da je oltar nekoliko odmaknjen od zunanje stene in romarji lahko krožijo, najpogosteje na kolenih.

Mirsad Begić je pri oblikovanju svojih svetih vrat moral vse to upoštevati oziroma videti ves kontekst in kompleks. Poleg Kristusa je na njegovih vratih opazen kiparski dialog z arhaiko, lahko bi rekli s prazgodovino z arheološkimi momenti, po drugi strani, zlasti na notranji strani vrat, pa odnos do narave, plodov, semen, brstja, nitk in korenin, kar je bilo kiparsko izjemno zahtevno upodobiti, saj se določene “cevke” kot korenine in brstičje ločujejo od temeljne ploskve vrat in s tem tvorijo sijajen prostorski relief.

Renesančni zgledi

Tako vrhunskega kiparstva sakralno-monumentalnega tipa niso zmogli mnogi najvidnejši evropski kiparji polpreteklih obdobij, recimo Marino Marini, Alberto Giacometti ali Giacomo Manzu, kaj šele sodobni.

Begić je pri konceptu svojih vrat izhajal iz italijanske renesanse. Še kot študent je obiskal Firence in občudoval minuciozno izdelana Ghibertijeva Rajska vrata na baptisteriju, Brunelleschijeve arhitekturne mojstrovine, Donatella, Michelangela (David, Medičejska kapela…), pozneje tudi Rim in njegove cerkve z Michelangelovimi kipi, še posebej Mojzesa in Pietà.

Begić in slovensko cerkveno izročilo

Begić želi Slovenijo in slovensko likovno kulturo, konkretno cerkveno izročilo, povzdigniti na svetovno raven, kar mu je v vseh treh primerih vrat več kot uspelo.

Begić je skromen in zna najti javni dialog z vsem v zgodovini, kar ga impresionira. Noče biti “nad”, ampak je raje “pod”, ker samo tako lahko uvidi slovensko ter evropsko civilizacijo, kulturo in cerkveno zgodovino kot del naše obče.

Ateist iz muslimanskega okolja za kristjane

Zanimivo pri vsem tem Begićevem odnosu do slovenske cerkvene zgodovine je, da naš kipar ni veren — vsaj ne v konfesionalnem smislu. V cerkev ne hodi in najbrž ne zna moliti, saj izhaja iz Bosne in tamkajšnjih muslimanskih razmer. V Ljubljano je prišel šele kot študent na ALU, od koder ga je pot peljala še na slavno londonsko akademijo St. Martin.

Zanj je religija ne ravno brez Boga, temveč simbol etike in morale, zaupanja v moč ustvarjalnosti, pozitivnih plati v vsakem človeku, ne da bi o tem posebej “pridigal”. Begić največ pove takrat, ko je tiho in ko govorijo njegove kiparske umetnine, troje njegovih vrat: v Ljubljani, Novem mestu in na Brezjah.

Tako kot nekoč za papeža Woytiło sem zdaj v Brezjah slišal geslo tudi že za Begića: “Santo subito!” — “Takoj svetnik!”

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v soboto, 2. januarja, pod naslovom Mirsad Begić s svetimi vrati na Brezjah. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.