Boljši ljudje. Mi vsi.

Predsednik

Če bi predsednik države postal boljši človek, bi s svoje institucionalne pozicije večkrat opozoril politiko na njene napake. Večkrat bi se jasno opredelil do aktualnih vsebin, resno okrcal politične telebane in improvizatorje ter nedvoumno pojasnil svoja stališča. Dal bi nam vedeti, da njegova pozicija ni zgolj protokolarna. Pri svoji vlogi očeta naroda bi izhajal iz premišljenega in modrega vpliva na državljane. Opozarjal bi na vrednote in s tem gradil narodov značaj in duha časa.

Predsednik DZ

Če bi predsednik Državnega zbora postal boljši človek, bi diskusije v tej instituciji usmerjal v produktivno in konstruktivno iskanje rešitev. Tako pa so politične debate v okrogli dvorani Šubičeve ulice 4 v resnici monologi tistih, ki si želijo javnega nastopanja. Nihče jih ne posluša, nihče ne jemlje resno njihovih misli, po končani seji se nič ne zgodi. Ko je seje konec, je je res konec. Uspešnost dela DZ merijo s številom opravljenih plenarnih sej in sej komisij.

Premier

Če bi predsednik vlade postal boljši človek, bi se obdal z ljudmi, ki bi njegovo funkcijo krepili s svojim znanjem, izkušnjami in politično spretnostjo. Pri tem ne potrebuje vernikov, ki mu slepo prikimavajo, kajti predsednik vlade zagotovo nima vedno prav. Premier rabi ljudi z idejami in vizijo, ki želijo uresničevati politiko boljše Slovenije. Predsednik vlade bi moral presekati spiralo, v katero se je ujel z obljubami o poštenosti, integriteti in transparentnosti. Vse te lepe besede se zdaj žalostno izgubljajo v vrtincu politične pogube.

Predsedniki strank

Če bi predsedniki strank postali boljši ljudje, bi se zavedali odgovornosti, da s svojimi odločitvami in dejanji ne vplivajo samo na svoje volivce, temveč na vse državljane. Otresli bi se samovšečnega egoizma in po volitvah stopili skupaj v iskanju najboljših razvojnih rešitev za vse. Tako pa razdvojeni na vse konce cefrajo še tisto malo dobrega, kar je od Slovenije ostalo. V iskanju privržencev za naslednje volitve se igrajo nesprejemljive igrice.

Poslanci

Če bi poslanci postali boljši ljudje, bi izpolnjevanje odgovornosti, ki jim jo je naložil volilni rezultat, šteli v največjo čast. Služiti narodu je mogočnejše kot služiti delodajalcu. Zato na sejah ne bi spali, ne bi igrali računalniških igric in ne bi med zasedanji pili kav v okoliških kavarnah. Sej ne bi obstruirali, temveč bi svoja stališča razložili na jasen in nedvoumen način. Svoje delo bi dojemali kot nekaj, kar pušča osebni in zgodovinski pečat pomembnih posameznikov. Nikoli si ne bi dovolili skrivanja za kolektivno odgovornostjo.

Sodniki

Če bi zaposleni v našem pravosodnem sistemu postali boljši ljudje, bi pri svojem delu prevzemali večjo odgovornost. Super je imeti dosmrtni sodniški mandat, toda to je tudi odgovornost. Če kje vidimo največje neumnosti naše zakonodaje, je to zagotovo na sodiščih. Zakaj torej sodniki sami nikoli ne predlagajo zakonodajalcu sprememb vseh tistih neživljenjskih, nesodobnih zakonskih nebuloz, ki nas hromijo in nenazadnje tudi smešijo državljane in državo?

Gospodarstveniki

Če bi gospodarstveniki postali boljši ljudje, ne bi zlorabljali svojih pozicij za tihe, nepregledne in sporne prevzeme podjetij, ki jih vodijo, ne bi izčrpavali podjetij skozi navidezne posle, ne bi uveljavljali negativne selekcije in se obdajali z odvisnimi kadri in dosmrtnimi oboževalci, ne bi se zapirali pred komunikacijo z zaposlenimi in drugimi relevantnimi javnostmi.

Mi vsi

Če bi mi vsi postali boljši ljudje, ne bi vsega tega samo gledali, temveč bi udarili po mizi, kot bi moral predsednik vlade. Politikom bi naglas povedali, kar jim gre. Naredili bi to, kar bi moral storiti že predsednik države. Predsednikom strank bi sporočili, da si želimo skupne vizije, ki smo jo pripravljeni z njimi souresničevati. Poslancem bi povedali, da takšnih, kot so, ne potrebujemo. To bi jim lahko sporočil tudi predsednik parlamenta. Nemočno gledamo in spremljamo, kako propadajo podjetja, kako na pozicije prihajajo dokazano nesposobni ljudje, pa ne državljani ne sindikati pri tem ne moremo nič. Kot največjo medijsko senzacijo spremljamo, kako se zaporniki vračajo iz zaporov ali pa tja sploh ne grejo zaradi procesnih in drugih trapastih napak na strani tožilcev ali koga drugega, ki je zamočil v postopku. Sprijaznjeni smo s stanjem in živimo v prepričanju, da se ne da ničesar spremeniti.

Seveda se ne da, dokler ne začnemo pri sebi. Naj bo zato leto 2016 leto sprememb. Dobrih sprememb!

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 2. januarja, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Da bi vsi postali boljši ljudje. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.