Zaljubljena in zasvojena

“Bodi gluha, bodi slepa,” me je prosil. Odmislila sem vse, kar vem o njem, kar si o njem mislim, kar si od njega želim. Ujela sem trenutek, tako prijeten, blažen, čist, samosvoj, neulovljiv. Nisem ga slišala, videla, tipala, vohala, okušala, a bila sem najbolj intenzivno preplavljena s čutenjem. S srčnim čutenjem. Sladka teža v prsih, ki se vije mimo grla navzgor do desne polovice možganov in pretvarja čutenje v nekaj vznemirljivega, nedostopnega, komaj pričakovanega.

To ne izvira iz učbenikov in knjig o čutilh. Kot da bi prihajalo iz notranjosti mojega drobovja. Kot da bi bilo vedno nekaj tam, nekakšna energija, ki potrebuje drugo energijo, da lahko zažari kot nekaj nepredstavljivo težko opisljivega, a tako močno občutljivega.

Brez pozdrava

To, kar mi preplavlja dušo in srce, ko sem z njim in ko končno odmislim vse, kar vem o nama, je bolj vznemirljivo kot okusi, vonjave, dotiki, predstave in besede, ki mi kaj pomenijo ali so mi pomenile. Temu bi se lahko predajala ure in ure. Bi se naveličala? Dvomim. So lahko trajni? Dvomim. Si jih želim še? Bolj kot vse drugo.

Vstala sem, ko je še spal. Čim bolj neslišno, da ga ne bi zbudila, sem se odpravila v kuhinjo in si skuhala kavo. Ob prižiganju njegove razpadajoče kuhalne plate — da jo prižgeš, potrebuješ skoraj celo škatlo orodja — sem se zasmejala. Hitreje mi je uspelo kot zadnjič. Popolnoma razumem, da ga to ne moti. Tudi mene ne bi.

V dnevni sem spila kavo in občudovala pogled na zelen travnik pred hišo. V slabi uri sem pokadila dva cigareta, pregledala elektronsko pošto in prebrala zadnje novice. Kava brez mleka je bila precej zanič, a sem jo vseeno skoraj popila. Nebo je bilo skoraj brez oblačka, le še nad oddaljenimi hribi se je nekaj meglilo. Odšla sem brez pozdrava. Vem, da ne bi bilo kot včeraj. Center mesta v jutranjem vrvežu, hujšem kot v ponedeljek.

Egoistično

Sprehajala sem se po že dobro znanih ulicah, si kupila kavo to go in se čudila lepoti mesta, kot da po njegovih ulicah stopam prvič. Sonce je toplo grelo ta sicer že precej mrzel jesenski dan. Usedla sem se na klopco in dihala. Samo dihala. 

Srce mi je igralo na vse, kar so oči videle: starčka sredi Prešernovega trga, mlado punco z dolgimi črnimi lasmi in bulerji, mlad nasmejan par s sinom, zborček zabavljačev na stopnišču frančiškanske cerkve, zadnje trende svetovnih prestolnic na samosvojih Ljubljančankah, pročelja stavb.

Smehljala sem se in naključni ljudje so mi nasmeh vračali.  Zahvaljevala sem se za trenutek, a si vseeno nisem želela, da mine. Egoistično, vem. Takšne in drugačne misli sem odganjala stran, dokler se je dalo. Nič misliti, samo čutiti. Kako lepo je to.  Za čim več takšnih trenutkov želim živeti.

On in življenje

Bila sem zaljubljena. Zaljubljena vanj in v življenje. Vseeno mi je, ali mi to vrača ali ne. V meni zbuja dobre občutke in to mi je pomembno. Že nekaj časa namreč vem, da sreča ni nekaj, kar človek išče v drugih. Sreča je nekaj, kar v drugih ljudeh dobi, ne da bi zares iskal. Ker to nosi sam v sebi. Upam, da ve to tudi on. Malokrat se zares pogovarjava. 

Nekateri mi pravijo, da bom razumela, ko bom starejša. A jaz mogoče nočem razumeti. Kaj, če se zavestno odločim, da ljubezen porinem na stran iracionalnega? Me to, da si fante izbiram in obdržim le toliko časa, dokler sem zaljubljena, dela pokvarjeno? Nemoralno? Saj jim ničesar ne obljubim in sem do njih iskrena.)

Kratkotrajne zveze, dolgoročen užitek?

Že vem, kaj boste rekli. Prej ali slej bo spoznala, da ji kratkotrajne zveze ne prinašajo dolgoročnega užitka. 

Ampak koliko parov poznate, ki so tako srečni, kot sem bila jaz srečna tisti večer, naslednje jutro in ves dan, ter še nekaj dni po tem? Vsaj pol tako srečni? Po več kot treh letih zveze? Nekatere knjige in raznorazni love guruji nas učijo, da se po obdobju zaljubljenosti razvije prijateljstvo — iz tega pa ob medsebojnem spoštovanju in sprejemanju dolgotrajna, izpolnjujoča zveza. Baje.

Toda nečesa nikoli nisem razumela. Kako naj bo človek zaljubljen v prijatelja? Imam namreč prijatelje, obeh spolov, a v njih nisem zaljubljena. Rada jih imam, spoštujem in jih sprejemam takšne, kakršni so. Brezpogojno. Vedno. Ampak da bi z njimi spala? Nikoli.

Hočem biti zaljubljena

Isti ljudje, ki govorijo, da se prava ljubezen razvije iz zaljubljenosti skozi prijateljstvo, marsikdaj zagovarjajo tudi teorijo, da prijateljstvo med žensko in moškim ne more obstajati, ker da vsaj eden od njiju nekaj čuti do drugega. To pomeni, da v svojo “pravo” ljubezen ne moreš biti zaljubljen.  Ali pa on v tebe ne. 

Jaz pa hočem biti zaljubljena. Prijateljev imam dovolj.