Razpoložena za ljubezen ali trije predlogi za navadne praznike

Udoben ležalnik. Valovi, za Atlantik gre, niso segli do ležalnika. Ta je bil torej na ravno pravšnji razdalji od morja. Ne preblizu in ne predaleč. Na meji med senco in soncem. Najprej je prišla mična gospa in mi uredila nohte. Na rokah in nogah. Potem sem se prevalila na trebuh in me je še zmasirala.

Po počitku, ki se je prilegel po masaži, se je ravno ob pravem času pojavil mlad moški. Očistil je morsko hrano, jo namočil v neke omakce in mi jo serviral na listih neznane rastline. Lahko kosilce je spet terjalo počitek. Potem sem se odpravila na sprehod po dolgi peščeni plaži. Gospod s pladnjem, obešenim okrog vratu, da je imel proste roke, je hodil za mano. Sadje je mešal z bogve čim in mi ga na sprehodu dovolj pogosto ponujal, a spet ne preveč. “Vroče je, gospa, žejni ste.” Po sprehodu je sledilo pravo kosilo in žur v kopalkah, dokler smo zdržali. Naslednji dan spet plaža in pohod po približku deževnega gozda. Bosa.

Last Christmas

Koča. Ja, vem, oguljeno. Vedno me spomni na video Last Christmas. V divjini in s komfortom. Daleč od sveta in vendar polno opremljena. S hrano, pijačo, elektriko, vodo. Mična brunarica, nič asketskega in vendar ne preveč dizajnerska à la ameriški B filmi o božičnih čudežih. Kuhamo, pripravljamo mizo, pečemo, serviramo. Sedimo, jemo, pijemo, se pogovarjamo. Nič dramske napetosti med nami, samo sproščeni ljudje, ki se imajo čas družit.

Najljubša varianta se je že uresničila. Lahko bi se še kdaj. Z moškim samo zame kjerkoli. Bizarno dobro je tudi plesati z majhnimi in starimi Italijani v toskanski vasici. S klobučki in kičasto plastiko za vratom. Ni pa, da bi ponavljala.

Iskanje frendov

Zapisi po resničnih željah, kje bi bila najraje med božično-novoletnimi in prvomajskimi prazniki. Te najtežje prenašam. Pa ne od nekdaj. Od kar je minilo moje normalno življenje, kot sem ga poznala, sem doma. V Ljubljani. Hm, čez nekaj let se zna zgoditi, da bom na sedanji čas gledala kot na drugo etapo normalnega življenja, ki je minila. Tragikomedija.

Prav gotovo najbolj bedno novoletno praznovanje do sedaj v realnem življenju je bilo iskanje frendov sredi Ljubljane. Nepregledna gneča, prelivanje različnih glasbenih žanrov, glasno tako, da še telefona nisem slišala. Pol večera smo se samo iskali. Pohodili so me neštetokrat, komaj sem se prerivala skozi gnečo. Ko mi je uspelo, sem ugotovila, da so tisti, ki jih iščem, na drugem koncu majhnega centra. Pa spet prerivanje v nasprotni smeri, izogibanje petardam, pijanim in tistim, ki so samo krožili po mestu. Naslednji dan sem preživela doma, samo nobenih nagnetenih teles, lepo prosim. Raje sem sama doma in v tišini berem svojega prvega Murakamija ali spim. Samo, da mine. Da bo spet navadno, normalno življenje.

In the mood for…​

Ob teh dolgih praznikih sem vedno mazohistično razpoložena. Kar naenkrat me daje slaba potrošniška vest. Ta čez leto počiva, občasno jo spustim z vajeti samo v second hand štacunah. Če bi bila na karibski plaži ali v gorski koči, bi mi bilo vseeno, ker bi bila v kopalkah in bi me zanimalo, kaj bi bilo fajn vreči na žar, televizijski in domači, kje zapravit smešno majhno količino denarja za čim več daril. Ne bi sestavljala spiska — daljšega od nakupovalnega —, kaj se je zgodilo meni, kaj državi. Pozabila bi. Temu so prazniki tudi namenjeni.

Na finte promotorjev hrane in pospeševalcev zapravljanja, da gre za družino s šunko in bližnje s čokolado, ne padam. No, razen če bi bližnje oblili s čokolado. To bi še šlo. Z njimi se družim vse leto. Z bližnjimi in čokolado. Če to počnete samo za praznike, dragi moji, je z vami nekaj resno narobe.

Darila kupujem, ko imam denar. Vseeno je, ali je praznik, rojstni dan ali za kar tako. Darila z veseljem sprejemam tudi čez leto. No, novoletnih daril sem bila vesela. Hinavščina pa taka. Sem proti potoršništvu, ampak ko gre zame, je pa okej. Tudi tista darila imam rada, ki jih dobijo drugi in jim niso všeč. One woman’s trash is another woman’s treasure. Velja tudi za moške. Mogoče dobim kakšnega po pošti. Naj bo iz toplih krajev. Gorski niso zame.

Maratonka pri 80

No, tkole bi. Čez leto lahko rinem kot doslej, za praznike bi pa bila nekje drugje. Ker klinc pa taki prazniki na večno isti poziciji. Tudi če ne bom v centru Ljubljane, se ne morem znebiti občutka, da vseskozi tacam ali me tacajo na enem in istem mestu. Slab naslov za novoletno zgodbo. Če vse to propade, bi vsaj Pikine kroglice: “Ljube kroglice pregelk nikdar nočem biti velk.” Ta stare kroglice, ne teh novih, izgubljenih s prevodom.

No, to. Sicer pa sprejemam tudi bone za Ikeo. Ni hudič, da se mi kakšna od nemogočih želja uresniči. Kdaj, je pa drugo vprašanje. Enkrat že. Dlje ko sem na svetu, na daljše proge tečem. Maratonka pri 80. Do takrat pa…