Odprto pismo Pahorju: “Spoštovani, ali se vam je čisto zmešalo?”

Pahorju se je dokončno zmešalo. Predsednik bo v petek, 8. januarja, gost komika Lada Bizovičarja v oddaji Na žaru.

Veledogodek za crknit od državljanskega smeha bo v živo v ljubljanski Operi, posnetek pa verjetno eno od naslednjih nedelj na Pop TV.

Pahorju se je dokončno zmešalo.

Sodeč po dveh oddajah, ki smo jih imeli priložnost videti dve zadnji nedelji (20. in 27. decembra), je Na žaru kljub enormni dolžini — čez dve uri — precej zabavna. Sicer prekopirani format zajebavanja gosta v glavo je za slovenske razmere dovolj izviren in daje proste roke pobesnelo kreativni in promocijsko naegotripani standup sceni.

So far, so good: v prvi oddaji se je kot gost povabil in podvrgel posmehu Bizovičar kar sam, v drugi pa so žgali Jana Plestenjaka. Bilo je preveč ljudi, preveč čveka in preveč štosov.

Največ pa je bilo seveda samovšečnost. Ampak to naj kar bo. Brez samovšečnosti ne bi bilo oddaje. Brez nje ne bi bilo Slovenije.

Ministrstvo za soap

Skratka, duhoviti že-že, ampak pri tako dobrih 25% štosov jih preostalih 75% ne bi pogrešali. Res pa je, seveda, da je oddaja vredna predvajanja že samo zaradi tega — samo skrajšajo naj jo na pol.

Ampak predsednik Republike? Pahorju se je dokončno zmešalo.

Starejši še pomnimo takratnega ministra za obrambo Alojza Krapeža, ki se je pred natanko 20 leti v neki danes pozabljeni oddaji na TV Slovenija po nekakšnem toboganu spustil v bazenček, poln milnate pene. To je bilo za tiste čase precej neverjetno. A če se prav spomnim, ni bilo posebnega zgražanja. Niti nad nacionalko, niti nad ministrom.

Danes je drugače. Danes si ne predstavljamo, da bi se sedanja ministrica za obrambo pustila namočiti pred kamero. Pa ne zato, ker bi spakovanje politikov v razvedrilnih oddajah veljalo za nekaj nedopustnega, ampak zato, ker je Andreja Katič tako obupno dolgočasna.

No, kot da tisti skravžlani plešec ni bil. Politikov danes ne vabijo več v razvedrilne oddaje zato, ker smo jih vsi siti že iz informativnih. Ker so kar naprej na televiziji.

Pahor pa ja

Da je med predvolilno kampanjo opravljal vsakdanja dela vsakdanjih ljudi, je še izpadlo posrečeno in simpatično. A to mu ni bilo dovolj. Dovolil je, da je fotograf iz fotk ob teh priložnostih izdelal Pahorjev Pirellijev koledar. Zato zdaj ni niti malo nenavadno, da se je pustil povabiti v oddajo Na žaru, kjer ga bodo izbrani gostje zajebavali v glavo. 

Pahorju se je dokončno zmešalo.

Naš bloger Boris Vezjak ima teorijo, da Pahor fura “flirtajoči populizem”. Naša kolumnistka Vesna V. Godina se sprašuje: “Kaj pomeni imeti za predsednika države patološkega narcisa?” Ob maturantsko-kvadriljski aferi “to mi deli, miška mala” je Miha Šalehar napisal: “Lahko bi si kdo mislil, da so državne avtoritete za mlade isto kot pop zvezde. Kaj takega se dogaja samo še prvi pričeski Severne Koreje.” Sam pa sem ob njegovem nespretnem opravičilu za to blamago samo še dodal: “Pahorjeva beseda je vsak dan manj vredna, zato naj je ne daje na dražbo.”

Če tako pogledamo, so pri vseh teh epohalnih dogodkih iztekajočega se leta highlight v resnici Pahorjeve nepredsedniške bizarnosti.

Odprto pismo

“Spoštovani gospod predsednik, dovolj vas imamo. Nehajte se smešiti, ker s tem smešite funkcijo, ki jo opravljate, in državo, ki jo reprezentirate.”

“Še predobro vemo, da ste veseljak. Radi ste nasmejani, radi se smejete. Radi imate ljudi. V redu, to ste dokazali. Dokazali ste tudi, da imate smisel za humor — malo kislega sicer, za moje pojme, ampak tega vam tudi ni treba potrjevati v Bizovičarjevi komični oddaji. Ali res ne štekate, da si kot predsednik države ne morete privoščiti neresnosti te teže?”

“Ne bi rad bil preveč oseben, ampak res me zanima, kje ste pobrali to pomanjkanje distance? Kaj je z vami? Lepo in prav, da niste naduvani kot vaš predhodnik, ampak kar je preveč, je pa preveč. Ali ne znate najti srednje poti? Tudi predsednik naj bo sproščen, priljuden, duhovit, nepiedestalen, ampak nehajte že enkrat pretiravati. Poln kufer vas imamo. Vsaj jaz. Okej?”

“Motite se, če mislite, da je zaradi Bizovičarjeve nove oddaje slovenski humor postal normalnejši. Ne, ni — in še lep čas ne bo. Ena lastovka še ne prinese pomladi. Na žaru ni format talkshowa tipa Jon Stewart/Stephen Colbert/Jay Leno/David Letterman, kjer bi pod krinko huronskega smeha zelo pametno govorili o zelo pomembnih stvareh. Ne. Roastanje je na njihovi strani namenjeno satirični virtuoznosti duhovitežev, ki vas bodo zajebavali v glavo, na drugi pa vašemu ekshibicionizmu in vaši samovšečnosti. Na prvi pogled vas mora biti nekaj v hlačah, bi morda kdo pomislil, da se s ponižno samokritičnostjo in dojemljivostjo za samoironijo izpostavljate neusmiljenim šalam na svoj račun.”

“Ampak ne, v resnici gre za samovšečnost. Človek, ki se izpostavi roastanju, mora biti narcisoiden ekshibicionist, drugače pri najboljši volji ne bi mogel požreti vseh teh štosov na lasten račun. Nekaj je moral doseči v življenju, da se počuti neranljivega. Tako kot ste vi dosegli, saj nič ne rečem, in tako kot je dosegel Jan Plestenjak, saj nič ne rečem. Ampak on si lahko to privošči, ker je entertainer in estradna ikona in je to njegov job, vi pa niste — ali vsaj ne bi smeli biti. Vi ste predsednik, pa kljub temu hočete biti entertainer in estradna ikona. To ni vaš job. Vaš job je, da vas resno jemljemo. Tudi ko ste duhoviti. Vas pa ne jemljemo več resno. Tudi ko ste resni.”

“Zamislite se sami nad sabo. Ali okrog sebe — v službi in doma — nimate nikogar, ki bi vam znal odpreti oči in vam dopovedati, da vas ljudje ne jemljejo več resno? Da se to ne spodobi? Ne verjamete nikomur, ki ima pameten nasvet za vas?”

“Morda se vam jebe za še en mandat. Zaradi mene lahko. Morda se vam jebe za imidž. Tudi prav. Ampak ne bi se pa smeli tako jebivetrsko obnašati do države, ki ji načelujete. To ni več hec.”

“Poglejte se, kaj delate. Normalnega, treznega, zadržanega človeka kot sem jaz ste pripravili do tega, da se tako pogovarja s svojim predsednikom. Ampak sami ste tako hoteli.”

“Še je čas, da si premislite. Odpovejte udeležbo v oddaji.”

“Yours truly… Whatever.”