Nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred letom 2015

Je že tak čas, da vsi pišejo preglede leta. Športne. Politične. In druge. Kot da bi šlo za nekakšno obredno dejavnost. Brez katere se leto ne more končati. Čeprav bi se seveda končalo. Samo od sebe. Kar tako.

Kot socialna in kulturna antropologinja cenim obrede. In obredne dejavnosti. Antropologi vemo, da imajo v sleherni družbi ključne socialne funkcije in bistvene učinke.

A se v to na tem mestu ne bom spuščala. Ker se mi zdi, da je treba vendarle zapisati nekaj drugega. Namreč to, po čem si bom zapomnila leto 2015.

Če izpustim osebne vidike, od katerih mi bodo nekateri vsekakor ostali v spominu — izid knjige, zlom noge, prvič na berglah itd. —, si bom leto 2015 zapomnila po nekem čudnem, da ne rečem tesnobno zoprnem mentalnem zasuku, do katerega je prišlo v Evropi. Morda na Zahodu nasploh. A najbolj izrazito v Evropi. Z EU na čelu.

Gre za zasuk, ki si ga pred letom 2015 ni bilo mogoče predstavljati.

Mentalni zasuk

Ne gre samo za to, da je Evropa v letu 2015 v Grčiji zaigrala svojo po dolgih letih edino realno možnost za novo levo politiko. Niti ne gre samo za to, da je mama Merkel, ko so ji že vsi pisali nekrologe, pripravila dvorano do desetminutnih stoječih ovacij.

Ne prvo ne drugo v resnici ni nebistveno. Čeprav ne gre za nobeno od vidnih stvari, s katerimi se ukvarjamo. Gre za nevaren mentalni zasuk. Zasuk, katerega temelji še pred enim letom niso bili vidni. Ki pa se je zgodil s takšno lahkoto in tako brez napora in odpora, da je človeka upravičeno strah. Še posebej, če pomislimo na zgodovino. In njene lekcije.

Tak zasuk se namreč ni zgodil prvič. Morda se najbolj spomnimo tistega ob prihodu Hitlerja na oblast. Ko se je zdelo, da bo v Evropi zmagala levica. Celo revolucija. Nakar pride Hitler. Nekako od nikoder. In kontinent se skoraj v trenutku spremeni. V čisto nekaj drugega, kot so ljudje pričakovali. V čisto nekaj drugega, kot se jim je zdelo, da se bo zgodilo.

Tudi za leto 2015 je za Evropo značilen tovrsten zasuk. Pred enim letom bi se vsakomur zdelo, da je nemogoče, da bo Evropa čez leto dni v vojni. In to z Islamsko državo. To bi zvenelo kot norost, znanstvena fantastika. Danes pa je to realnost. Vodje Islamske države Evropi odkrito grozijo. V evropskih državah pred silvestrovim krepijo varnostne ukrepe. Na ulicah paradirata policija in vojska. Kot da bi lahko preprečili, da se v gneči med ljudmi razstreli napadalec. Ker tega seveda ne moreta.

Vodi nas strah

In če se vprašamo, zakaj to paradiranje in patruljiranje, je odgovor na dlani: da dobijo ljudje občutek varnosti. Zato se jim zdi to paradiranje in patruljiranje sprejemljivo. Zato ga podpirajo. Zato dajejo zanj svojim vladam in politikom soglasje. Čeprav, realno gledano, ne more ničesar preprečiti. Kaj šele urediti.

In v tem je jedro miselnega zasuka, ki ga je v letu 2015 doživela Evropa: Evropo je v tem letu začel voditi strah. Ko gre za posameznike. Ko gre za vlade. Ko gre za politiko. Ko gre za EU. Strah, ki ga povezujejo z eksplicitno ogroženostjo.

V Evropi govorijo, da smo v vojni. Čeprav, realno gledano, ni nikakršne vojne. So teroristični napadi. Kakršne je Evropa poznala že v preteklosti. Toda to, kar se dogaja v resnici, seveda ne šteje. Kot nikoli, ko ljudi vodi strah. In ogroženost. Ko strah in ogroženost vodita politiko. In ko so nerealistični strahovi osnova za sprejemanje odločitev. In politik. Napačnih. Pa naj bo evropske do islamskih držav. In do beguncev. Da o slovenskih sploh ne govorimo.

Tako kot je Pahor vojno dopustil kot možnost

V imenu iracionalnih strahov in ogroženosti je seveda marsikaj dovoljeno. Marsikaj, kar sicer ni niti dopustno niti predstavljivo, postane mogoče. Sprejemljivo. Zaželeno.

To se je v Evropi že zgodilo. Tudi Pahor je v zadnjem pogovoru na TV Slovenija razlagal, da je treba okrepiti slovensko vojsko. Jo modernizirati. Za njo nameniti več denarja. Itd. Ker ni mogoče vedeti, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, kot je odgovoril na vprašanje, ali bo vojna. Vojno je dopustil kot možnost.

Kar seveda je bistveni zasuk. Miselni. Ki bo za sabo potegnil tudi praktičnega. Ne samo glede tega, da se bo zdelo smiselno več vlagati v vojsko. V orožje. In v druge prakse, ki pomenijo militarizacijo države in družbe. Ampak tudi glede tega, kaj se bo ljudem v letu 2016 in pozneje zdelo sprejemljivo. Že danes se v Evropi zdijo sprejemljive prakse in politike, ki so bile pred letom dni nepredstavljive. In povsem nesprejemljive. Več policijskega nadzora. Več vojaškega nadzora. Več policijske in vojaške kontrole. Več prisluškovanja. Več vsakovrstne represije. Več tistih ukrepov, ki bi jim Evropa še pred letom dni odločno rekla ne. Vse to zdaj imamo.

Leto 2016 in pozneje

Kot so že ugotovili nekateri evropski politiki: minilo bo veliko let, morda celo desetletij, da bo Evropa spet takšna, kot je bila v začetku leta 2015. Pravzaprav ne bo nikoli več takšna. Ko ljudi, države in politike začne voditi strah, ima to vedno dolgoročne, pogosto tudi nepopravljive posledice.  

Tako bo tudi v Evropi. V letu 2016. In pozneje.