Priznam, kriminalec sem! Prejemal sem dodatek za stalno pripravljenost!

Dolgo sem se mučil s tem in poskušal potlačiti. Dan za dnem, teden za tednom. Pa ni šlo. Ponoči sem se zbujal. Vročičen in prepoten. Bal sem se, da sem v spanju morda kričal in zbudil ženo in dojenčka v postelji zraven najine.

Kdaj drugič me je prebudil lajež psa v daljavi in nisem več mogel zaspati nazaj. Ure in ure sem se premetaval in poslušal tisti Guareschijev pasji lajež. Lajež samotnega psa. Lajež, ki je v gluhi noči kljuval vame kot slaba vest. Noč za nočjo.

Ne zdržim več, moram priznati zločin. Priznati krivdo in se pokesati. Pa četudi ni šlo za naklepni zločin in četudi se nisem namerno okoristil. A tudi žene mafijcev in kriminalcev so sokrive za zločine partnerjev, mar ne?

Krive so vsako minuto, ki jo preživijo v hiši, plačani z denarjem kriminalnega izvora. Krive za vsak kilometer, prevožen z avtom, pridobljenim na račun krvavih poslov partnerjev. In tudi njihovi otroci so krivi. In vnuki. Za vsak cent sumljivega izvora, ki so ga v tej ali oni obliki použili, pojedli, popili ali kako drugače konzumirali.

Gnusno kriminalno dejanje

Priznam, grešil sem. Tudi jaz sem eden tistih kriminalcev. Eden tistih, ki je dobival… — dodatek. Eden tistih, ki še dobiva… — dodatek. Dodatek za stalno pripravljenost. Grešil sem. In še vedno grešim.

In zdaj sem tu pred vami. Kamenjajte me.

Vem, da nič ne more oprati moje krivde. Tudi to ne, da nisem vedel, da sem kriminalec. Tudi to ne, da sem se zgražal nad tem gnusnim kriminalnim dejanjem.

Prav dobro se še spomnim, da sem tisto jutro — ko so nekateri mediji poročali o tem gnusnem dejanju — prav napičen prišel na sejo naše katedre in začel bentiti nad tem, kaj se gredo ti… ti… ti… Saj veste, tisti v vodstvu. Kako hudiča si lahko izplačujejo dodatke za stalno pripravljenost. Le kaj jim je?!

Zakaj, zaboga?

In še naprej bi bentil, če me ne bi zaustavil moj kolega: “Jože, tudi ti dobivaš dodatek za stalno pripravljenost.”

Ostal sem z odprtimi usti, ko je kolega razlagal vso razsežnost zločina: “Člani vodstva, predstojniki kateder in vodje služb dobivajo dodatek za stalno pripravljenost.”

“Pa zakaj, zaboga?”, sem komaj izdavil.

“Ker v vodstvu niso vedeli, kako bi drugače izplačali dodatke, ki po zakonu pripadajo članom vodstva, predstojnikom kateder in vodjem služb.”

4.264,92€

In od takrat sem tiho. Skrušen in zgrbljen hodim po svetu, da me ne bi kdo prepoznal. Bojim se gledati večerna poročila, da ne bi kdo omenil mojega imena v povezavi s krdelom zločincev. Ponoči se prebujam vročičen in prepoten. Ali pa se premetavam v postelji in poslušam jebeni lajež tistega jebenega psa v gluhi noči. Lezem sam vase in se žrem. Postajam senca človeka in čustvena razvalina.

Moja krivda je neopravičljiva. Dve leti — natanko 2 leti in 3 mesece, odkar sem predstojnik katedre — sem prejemal ta dodatek. 157,96€ bruto oz. 85,56€ neto. Na mesec.

Odkar sem predstojnik katedre, skupaj 27 mesecev, sem se neupravičeno polastil 4.264,92€ bruto javnega denarja. Ali natančneje: v 27 mesecih, odkar sem predstojnik katedre, sem vas okradel za 2.310,12€ neto javnega denarja. Vašega in mojega.

Država pa vas je okradla za 1.954,80€, ki ji je v tem gnusnem zločinu pripadlo v obliki prispevkov. Kot neke vrste davek na kriminalno dejanje.

Krivda

Res mi je iskreno žal za ta gnusni zločin, v katerem sem sodeloval. Rad bi se opral za to krivdo. Vrnil bom na kriminalni način pridobljeni denar. Do zadnjega centa. Jaz in država bova do zadnjega centa vrnila v proračun, kar sva si neupravičeno prilaščala zadnjih 27 mesecev. Nočem, da me ta krivda preganja še naprej. In nočem, da so moji otroci stigmatizirani zaradi mojih zločinov.

Vrnil bom mandat predstojnika katedre. Če pa mi to ne bo omogočeno, se bom odpovedal dodatku v višini 85,56€ neto na mesec, ki pripada predstojniku. Zastonj bom to delal, če mi že ne bodo dovolili vrniti mandata. Zaprosil bom za še več administrativnih opravil. Da operem svojo umazano vest.

Ker hočem spet mirno spati. Hočem spet v miru odpreti časopis in v miru gledati večerna poročila. Brez strahu, da bo omenjeno moje ime. Hočem se spet z mirnim srcem sprehajati po ulici. Hočem, da utihne tisti jebeni pasji lajež v gluhi noči.

Za vsak slučaj: preverite svojo plačilno listo!

Vas pa tudi prosim, da preverite svoje plačilne liste. Morda ste soudeleženi v podobnem zločinu. Morda dobivate dodatek za delovno dobo, položajni dodatek, dodatek za prehrano, povračila potnih stroškov, mentorski dodatek, dodatek za nočno delo, dodatek za nadurno delo, dodatek za delo v nedeljo, dodatek za delo med prazniki in dela prostimi dnevi, dodatek za…

Ste prepričani, da jih dobivate upravičeno? Ste prepričani, da vam jih je delodajalec pravilno obračunal? Ste prepričani, da niste soudeleženi v kriminalu, v zločinu proti drugim državljanom?

Pa brez zamere

Ne bom vam zameril, če me boste zaradi mojega sodelovanja v tem gnusnem, zavržnem kriminalnem dejanju prezirali. Ne bom se skliceval na Kristusa, češ, “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen“. Nikakor ne. Zaslužil sem si ta prezir.

Moral bi redno, vsak mesec preverjati plačilno listo in se vprašati, kaj pomenijo vse tiste postavke na dveh straneh izpisa, ali so pravilno obračunane in ali so izplačane na legalen način. Ne bi se smel pustiti zapeljati v kriminal zaradi lastne malomarnosti, ker že nekaj let nisem odprl plačilne liste.

PS:

Vesel sem, da je inšpektorat odkril zločin, v katerem sem sodeloval. Vesel sem, da se bomo lahko — vsaj po materialni plati — odkupili, vrnili denar in enkrat za vselej odpravili vzroke za kriminalno dejanje. Kot pred leti tiste medicinske sestre.

Moralno se morda ne bomo nikoli popolnoma oprali. Toda ta odkritja, te izkušnje nam pomagajo, da se kot družba razvijamo in skupaj rastemo. Da bomo nekoč boljša družba.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v torek, 29. decembra 2015, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Kako sem postal kriminalec. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.