Umetnosti palec, znanosti kazalec, politiki sredinec, ljubezni prstanec

30.12.2015 / 06:06 Komentiraj
Mezinček pa bo vse povedal. Ker kako misliti resno z voščilom, ko ljudje zapravljajo besede še bolj kot denar za nakupe?
NAROČI SE PRIJAVI SE

V zelo osebnem trenutku tudi sicer zelo osebne knjige Sarajevo, plan grada Miljenko Jergović “prizna”, da si je znal kot majhen deček s prstom tako močno pritisniti na očesno zrklo, da se mu je slika sveta podvojila. Takrat, zapiše, je ne samo ugotovil, da svet ni en sam, ampak se je tudi odločil, da bo ustvarjal svojega — in sicer tako, da bo pisal.

V izviru pisateljske in pesniške izkušnje in čarovnije je gotovo tudi ta občutek, da lahko dobesedno ustvariš nov svet, ki potem generira svoje obiskovalce in prebivalce, pravila in prekrške, obzorja in meje, občudovalce in sovražnike.

Ta sprva zelo virtualni svet, ki je najprej in predvsem v glavi — torej za zrkli! —, še preden se kaj od njega znajde na papirju ali ekranu, se hitro materializira v črkah na papirju in knjigah v izložbi in se začne prelivati v prevode, adaptacije, pravice in memorabilijo.

Skratka, ta svet postane zelo posveten svet.

Muzej nedolžnosti

Redkokje je ta pot od misli za očesom, ki od prve poteze nalivnega peresa do desetin prevodov po vsem svetu obsesivno išče svojo sled na prosto, tako lepo vidna kot v najvišjem nadstropju Pamukovega Muzeja nedolžnosti v Istanbulu. Vse, kar tam vidimo, vidimo v hiši, ki ne bi bila to, kar je — muzej ene zgodbe, enega romana —, če bi ne bilo najprej misli, besed, zgodbe in romana.

Prazne tintne bombice, pritrjene na steno te ozke mansardne sobe, zato prikličejo v spomin tiste silne cigaretne ogorke, ki pričakajo obiskovalca Muzeja nedolžnosti že v pritličju — in za katere bralci romana Muzej nedolžnosti vemo, da jih je Kemal pobiral iz pepelnikov zato, ker so se jih dotikale ustnice njegove ljubezni Füsün. Nekaj (se) je moralo izteči, spremeniti svoje agregatno stanje, iz trdnega v dim in pepel, iz tekoče v trdno sled, da bi s svojo številčnostjo pričalo o minevanju časa, s svojo prezenco pa o tem, kak napor je ustvariti karkoli novega: knjigo, ljubezen, svet.

Ogorki, ki jih je Kemal pobiral iz pepelnikov zato, ker so se jih dotikale ustnice njegove ljubezni Füsün. — [Fotografija: Stojan Pelko.]

Kreator, ne konzument

Ta preplet virtualnosti misli in materialnosti besed mi prihaja na misel te dni, ko vsi vsem nekaj voščijo in želijo, ne škrtarijo z besedami, nasprotno, zapravljajo jih še bolj kot denar za praznične nakupe.

Vendar se vprašajmo: kje in kako je danes sploh še možno ohranjati to temeljno čarovnijo, da je mogoče ustvariti nov svet? Kako misliti resno z voščilom? Na katerih področjih je danes še mogoče pritisniti prst na zrklo, da se nam svet razpre v razsežnosti potencialne drugačnosti?

Rekli boste, da je premislek datiran, že kar deplasiran v trenutku, ko se z dotikom prsta razpirajo dimenzije slik na ekranih, ko se da z enim dovolj oslinjenim prstom klicati, pisati, pošiljati, snemati, montirati, komponirati…

Toda primerjajte to z dečkovim dotikom zrkla. Ni ekran tisto, kar pokaže novo dimenzijo. Zanjo se mora razpreti tvoje lastno telo. Nekaj mora pritisniti, te stisniti, ali pa moraš s pritiskom malo pomagati sam. Kreativna nuja, pravi temu Gilles Deleuze. Misel, oko, prst, roka…

Tehnologija ni nujno potrebna, telo sámo se zagozdi med dve dimenziji sveta in se skozi to vrzel poskuša pririniti do svojega izvirnega, individualiziranega, avtentičnega položaja. Položaja ustvarjalca, kreatorja — ne konzumenta.

Za vsako misel Excelova tabelca

Presneto težko si je danes odpreti kakšno tako avtentično vrzel. Zdi se namreč, da za vsako nujo raste kakšna aplikacija. Ko za vsako nalogo že obstaja najboljša praksa, za vsako preizkušnjo kak template in za vsako misel Excelova tabelca, se je mogoče res treba vrniti nazaj k prstu in očesu. Natančneje, k prstu v očesu!

Po Badiouju so štiri takšne lege, kjer se da prebiti do resnično novega: znanost, umetnost, politika, ljubezen. Ti štirje osnovni procesi resnice so tudi štirje pogoji filozofije.

Vprašajmo se, s katerim prstom naj te dni dregnemo v vsakega od štirih temeljnih polj? S katerim palcem pustiti odtis v umetnosti? S katerim kazalcem pokazati na znanost? Kateri sredinec pokazati politiki? Kateri prstanec nameniti ljubezni?

In kot v otroški izštevanki: kateri mezinček bo vse povedal?

Regulacija ljubezni in sovraštva

Morda pa je prav redka enoglasnost komentarjev in kolumen, ki smo jih brali v teh bilančnih prednovoletnih dneh, dokaz, da mezinčki ne morejo več molčati. Bolj ko nas politika ograjuje, bolj si sama jamo koplje. Bolj ko osira umetnike, bolj se sama izkazuje za nekulturno. In bolj ko hoče regulirati ljubezen, bolj kliče sovraštvo.

Zato ni naključje, da se ljudje v trenutkih degradacije duha zatečejo k pesniku. Ko so za osebnost leta 2015 na Valu 202 izbrali Cirila Zlobca, so se ob devetdesetletnem modrecu spomnili tako njegove politične drže kot njegove brezpogojne ljubezni.

Toda od vsega nas najbolj fascinira prav dejstvo, da se vse novo oznani z besedo. Prst v oko torej, glas na usta, pa besedo na papir.

Srečno vam želim — in novo. Pa ne le leto.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE