France Bučar Alija Žerdina: Priročnik za reciklažo države

29.12.2015 / 06:08 Komentiraj
Morda je bil sodobni, osamosvojeni slovenski narod spočet z biomedicinsko pomočjo. Toda čigavo je bilo potem jajčece?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pisati knjigo o enem izmed očetov naroda je pogumno dejanje z veliko mero tveganja. Prvič, ker je očetov očitno več: predsednik države je pred kratkim nekaj prostorov v predsedniški palači poimenoval po treh od neznanega števila očetov: eno po Jožetu Pučniku, drugo po Francetu Bučarju — za ta dva je jasno zakaj —, tretjo pa po Janezu Drnovšku.

Omnipotentna očetovska genetika sicer ni slovenski izum, ker imajo tudi Američani praočete — torej tiste sirote, ki so poskušale pred stoletji, bežeč iz Anglije iz verskih razlogov, preživeti na ameriški strani Atlantika. Sodobna omnipotentna očetovska genetika potrjuje možnost, da ima lahko nekdo več očetov in da dobi od vsakega nekaj genetskega gradiva. Mar to pomeni, da je bil sodobni, osamosvojeni slovenski narod že spočet z biomedicinsko pomočjo? Toda čigavo je bilo jajčece?

Nasprotujoča si dejstva in neskladna očividenja

Drugič, pisanje je tvegano, ker so v četrt stoletja napisali že nekaj premikov in okopov in iskali slovenski genom v oddaljenih noriških časih. Hkrati so zgodovinska dejstva opisovali tako, da z resno znanstveno analizo ugotavljamo, da za vsak dogodek obstajajo najmanj tri nasprotujoča si dejstva in štiri neskladna očividenja.

Tretjič, težko je napisati knjigo o enem darovalcu imena za prostor v predsedniški palači, če je o njem na Wikipediji samo 22 vrstic. Četrtič, tvegano je napisati knjigo, ki bi tekmovala z zgodovinarjevo knjigo o prvem med predsedniki, ki so mu inkvizitorji pred hišo zažgali avtobiografijo, ko so dobili čaj. Vžigalice so imeli s seboj. Bogve, ali bi zažgali tudi njega, če bi prišel ven namesto Štefke?

Pred vsakim pravim še živečim predsednikom stoji njegova žena, ki se je pripravljena zanj vreči tudi v sveti ogenj.

K samostojnosti vodilo veliko več poti kot samo tiste, po katerih so hodili očetje ter ena in edina mati bodoče države. Bili pa smo tudi sinovi in hčere.

Podobnost z Janšo

Ampak Ali Žerdin je pokazal veliko mero bistrosti in zvitosti: sledil je življenjskemu toku dr. Franceta Bučarja in pri tem uporabljal dosegljive javne in zasebne pisne vire in pričevanja z minimalnimi, nadzorovanimi didaskalijami. Odličen scenarij, berite!

Že na naslovnici vidimo veliko podobnost z Janšo. Širokokrajni klobuk, kakršnega je nosil Anton Janša, slikar in slavni učitelj čebelarstva na Dunaju, doma iz Breznice pri Žirovnici. Od nekdaj sem rad bral potopisne in življenjepisne knjige — prve so tešile moje neuresničene potepuške želje, druge pa so me opogumljale, da lahko človek doseže neverjetne vrhove, če le ima dovolj volje in kanček sreče.

Na Slovenskem, kjer se elitam nikakor niso uspelo obdržati za stoletja, ampak so jih vzela že desetletja, in kjer se tako rekoč nihče ni rodil z zlato žlico v ustih, se je toliko lažje poistovetiti z znanimi osebami, ki smo jim vsaj malo podobni.

Soočenje s spomini

Branje Bučarjeve biografije od 5. do 53. strani je lahko delo. Dovolj je, da verjamem avtorju, da je vsa dejstva skrbno premislil in preveril in zložil v pripoved, ne da bi kaj bistvenega izpustil.

Zapletati se začne, ko se soočim s svojimi spomini. Študentje Filozofske fakultete nismo bili tako izolirani, da ne bi debatirali o partijskih čistkah, naprimer po seminarju z Dušanom Pirjevcem v gostilni pri Lovcu. Tudi za “nekega Bučarja” na Pravni fakulteti smo slišali, vendar smo že začeli uresničevati eno od zahtev študentskega gibanja: pohod skozi institucije. Seveda pa smo pozabili biti realni in zahtevati nemogoče. Verjeli smo, da bomo spremenili svet, če bomo šli skozi ZSMS in v ZKS, se pustili izvoliti in imenovati, da bi sistem spreminjali od znotraj.

Mnoge je sistem požrl za vedno. Na nas so gledali kot na mladiče, ki imajo pravico do revolucionarnosti, češ, se bodo že unesli. Mi pa smo v mladem Marxu, Trockem, Benjaminu, Cvetajevi, Brechtu, Kosovelu, Kavčičih iskali podpornike, da bi z njihovo pomočjo, torej s “pravim” revolucionarnim vzvodom dvignili revolucijo iz njene boljševistične in internacionalistične bede.

Niso nas več zapirali, so nam pa tu in tam zaplenili Tribuno in Mladino in lahko smo čez mizo govorili s Popitom, Dolancem in očetom Šetincem. Nismo bili več samo nagovorjeni.

Poti do samostojnosti

Zakaj pišem o tem? Zato, ker je k samostojnosti vodilo veliko več poti kot samo tiste, po katerih so hodili očetje ter ena in edina mati bodoče države. Bili pa smo tudi sinovi in hčere. Prepleteni z nastajanjem Nove revije, Zelenih, novinarske alternative, ki je združevala novinarje in urednike različnih medijev v izvrstno razmišljujočo družbo. Tudi Demosa. Vsak del celote je bil potreben za doseganje kritične mase, ki je vodila k skupnemu cilju, čeprav smo ga videli v različnih podobah. Neponovljivo! Zamujeno?

Očitno je, da nam manjkajo temelji. Velik del družbe namreč ne sprejema katolištva, na katerega je bilo Slovenstvo nalepljeno cela stoletja.

Sveža srednjeevropska žemljica

Knjiga o Francetu Bučarju se lepo konzumira. Spominja na svežo srednjeevropsko žemljico, ki jo z užitkom pojemo. Slovenske biografske knjige niso tako pogoste, da bi obležale neprebrane. Bučarjeva je obenem dober opomnik, da iz spomina prikličemo podrobnosti, ki smo jih odrinili v pozabo: ljudje z vizijo, zavezani legalističnemu načelu in sistemski teoriji, niso priljubljeni — zato običajno nimajo več kot 22 vrstic na Wikipediji —, vendar je njihova premišljenost v odločilnih trenutkih uravnavala domačo barko med Scilo in Karibdo.

Slovenija je remake prejšnje države

Bistveno sporočilo Bučarjevega razmišljanja je, da nam je uspelo narediti remake prejšnje države skozi videz večstrankarskega sistema, vendar na veliko manjšem teritoriju. Sprememba lastništva ni prispevala k spremembi miselnosti, zato je naša država veliko bolj podobna afriškim postokonialnim državam kot pa Češki ali Slovaški. Model bizantinske države je pri nas premagal model srednjeevropske.

Počakajmo na sprejem Turčije V EU. Potem ne bomo več osamljeni.

Očitno je, da nam manjkajo temelji. Velik del družbe namreč ne sprejema katolištva, na katerega je bilo Slovenstvo nalepljeno cela stoletja. Še manj pa sprejema nemoderno rekatolizacijo, ki je morda samo navidez v neskladju z modernističnim papežem, a toliko bližje drugim evropskim silnicam.

Strankokracija

Bučar je želel ostreje ločiti zakonodajno in izvršno oblast od delovanja strank in dvigniti strokovno avtonomijo javne uprave na primerno raven. Bistvo slovenske strankokracije je, da vsaka vlada ne zamenja samo ministrov, ampak da stranke zamenjajo strokovni aparat vse do nivoja vodij oddelkov.

Reforme so kozmetične. Vsake naslednje volitve aparat še razširijo, ne pa racionalizirajo. Tiho soglasje strank je, da zamenjani morajo ostati zaposleni. Tako so se razbohotile agencije, svetovalci in podobni, v resnici povsem nepotrebni strokovnjaki, ki v javni upravi lepo pozdravljajo novega ministra in ga sprašujejo za smer vetra.

Narava uradnika je, da mora izdelati vsaj en predpis, ki bo utemeljeval njegovo neutemeljeno delovno mesto in državljanom dodatno zagrenil življenje — seveda brez pozitivnega učinka na konkurenčnost in uspešnost slovenske družbe v tekmi z drugimi. In prav področje javne uprave je bilo tisto, ki ga je dr. France Bučar poznal bolje kot drugi v naši regiji.

Dober scenarij tale knjiga, zelo primerna za premislek na višjem nivoju: kako reciklirati državo, ki je stara četrt stoletja? Kdo in kako? Grem brat Rojstvo države.


Ali Žerdin: France Bučar. Delo, 2015, zbirka Cvetober. ISBN 978-961-6570-60-2, 14,90€.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE