Najina zgodba, moja skrivnost: Pismo poročenemu jebaču

V primerjavi z 2014 je bilo leto 2015 v totalni pizdi. Highlightsi oz downlowerji — al kako naj rečemo polomu za polomom — so bili naslednji:

• Zjebala gleženj. (Tud če ne.)
• Začela spet pisat. Ker po izidu knjige nisem bla eno leto niti žblj sposobna napisat. (Zadovoljna.)
• Nehala hodit plavat na bazen zaradi gležnja. (Totalen fail.)
• Z jebačem šla štirikrat narazen, šestkrat prišla nazaj. (Nimam še mnenja.)
• Izgubila par ljudi. (Nočem razmišljat.)
• Prišli novi ljudje v moje življenje. (Vesela.)
• Teta depra mi še vedno diha za ovratnik. (Standard.)
• Rehab in jaz še vedno igrava ping-pong. (Nimam besed.)

Najina zgodba, moja skrivnost

Najino zgodbo sem šparala za konec. To so tiste češnjice na vrh smetance. Stokrat sem začela pisat, ampak vsakič zbrišem besede po dveh stavkih. Ker si v bistvu moja skrivnost. In ko te dam enkrat na papir, ne boš več.

Najino zgodbo bi lahko opisala kot največjo romanco, ampak to ni glih tko. To ni ljubezen, to je lakota dveh sebičnih pizd. In ker sva dve preračunljive pizde, nama ljubezen še na misel ni prišla. Ko si bil nazadnje pri meni, si mi rekel: “Če bi se midva večkrat dobila, bi se navlekla en na drugega. Sej veš sama.”

Okej, vse lepo in prov. Ampak zakaj se leto in pol kasneje še vedno to meniva? Nisva tisto navlečenost prešla že takrat, ko sva kot dvajsetletnika objeta ležala do šestih zjutraj in odštevala minute?

Iz nič na vse

Spoznala sva se zaradi moje pisarije, čeprov sva že dolg vedela en za drugega. In iz nič sva prešaltala kr na vse. Čist ponesreči. Še smešno nama je, kako se nobenemu ne sanja, da se poznava. Ker sva hladnokrvne pizde. Pišemo knjige, pišemo kolumne, ampak a sploh kej zares povemo? Nej rečem, da je vesolje krivo, ker je bil ta prav moment? Jaz vsa razčefukana po zadnji zvezi, eno leto brez dotikov, ti še bolj nor, zanima te zmedena ženska.

Ko si dva zadišita, je jeba. In ko zavohaš nekaj dobrega, boš to težko pozabil. In bi bilo seveda vse super, če bi se dva drug dan zbudila pa rekla: “Okej, zajebala sva, bla sva nažgana. Sej smo odrasli ljudje. Nov dan je, pejmo dalje. Vidmo, ko zagledamo.”

Vsak v svoj kot

Bomo ja. Vidmo spet, ko si pošljemo sporočilo. Itak sva šla vsak v svoj kot, v svoje življenje, v čist različno življenje. Bilo je samo vprašanje časa, kdo po spet prej probal: “Ej, a mam kej šans?”

Zanimivo, da če bi midva imela “šanse”, jih ne bi nikoli izkoristila. Ker nama tko odgovarja. Pridi in odidi. Noben od nobenega nič ne pričakuje. Situacija ne bi mogla bit bolj perfektna. Vsaj v najinih glavah. Izkoriščava en drugega. Kakšna sporočila, obveznosti in morit drug drugemu. Ko si bova spet zadišala, se bova že skonektala. V bistvu se mava rada, sam tega ne bova nikol na glas povedala.

In ko bi vsaj bil sam fuk, ta kurčev fuk. Tko je pa zraven še vse ostalo. In kle sva naredila zmedo. Pa čeprov enkrat na dva mesca. Nazadnje si bil ves neki vzhičen: “Kok sem pogrešal to tvojo energijo. Ta tvoja neobičajnost.” — “Pa sej poznaš unga pa unga, sej so tud odbiti.” — “Ti ne štekaš…”

Jebači so tko k kopalke

Filaš se z mojo energijo, jaz pa s tvojo. In takoj, ko sem te drugič spustila čez vrata, bi mogla vedet. Jebači so tko k kopalke. Ko sem hodila plavat, se do zadnje minute ni vedelo,  če bom dvignila zjutaj rit pa se odkotalila do bazena. Dokler nisem imela kopalk gor. Ko so bile enkrat gor, sem vedela, da grem.

Isto je s temi vrati. V momentu, ko ti jih spet odprem, vem, v kaj se spuščam. In če glih random pokličeš, da si v bližini, ti takoj začnem nabijat: “Ja, sam ne bova nč mela,” ker resno v to verjamem, ampak pol se vedno zalomi.

Všeč mi je tvoj dotik. Najin smeh. Kako nama je včasih še vedno nerodno. Kako leživa, razlagava svoje cilje drug drugemu, se smejiva, ko polijem vsako piksno vmes pa ko spet šaltam muziko na kompu. Kako ti pametujem, ko ti kuštram čupo, kaj naredi, da boš imel boljši odnos.

Z njo. Ker to pri vaju ni ljubezen. To še lakota dveh sebičnih pizd ni. To ni nič.

Moj milni mehurček

Nikoli se nisem vprašala, kdo je ona. Nima mene to kej zanimat. Mene zanima moj milni mehurček, v katerem živim. In ta najina prepričanost: “Sej to ni nč, midva se sam štekava.” To nama daje tisto kao opravičilo, da je vse kul. Sej je res vse kul. Jaz sicer nimam “šans”, kako boš pa ti svojo vest v glavi poštimal, je pa tvoja stvar. Če maš vest.

Ker take hladnokrvne pizde znamo to razvlečt v leto in pol in si bomo sproti še lagali, da se še nismo navlekli. Po mojem naju rajca glih ta najina jebivetrskost in biti brez obvez. Midva si narediva vedno žur. In jaz nisem Glenn Close, k rada kuha zajčke in ti nisi nek psihič. Nama je vse jasno. Se vidiva in greva spet vsak v svoj life.

Jebena stranka

Čeprov sem jaz kle bolj jebena stranka kot ti. Men je večkrat dolgčas kot teb in ti nikol ne boš mel časa takrat, ko bom jaz hotla. Midva še na drink ne morva skupi. Midva lahko sam v najinem milnem mehurčku dihava in gledava, kok časa mava še. Ne moreš na uro dvema odmerit objemov.

In vsakič, ko odhajaš in te gledam v hrbet, se obrneš pokroviteljsko nazaj: “Spet boš pisala o men.” Pejd, pozdravi ženo. Vonj po tebi je na men in jaz že stotič v mislih: “Zdej pa res konc.” In ti napisat cel esej, da zdej pa čist zares. Konec.

Ker tuki tud začetka ni bilo. En druzga sva si vzela za getaway drogo iz čiste tuge. Dva zaljubljena bi še razumela. In da je tokrat res finita la storia, veš zdej, ko bereš te vrstice. Ker itak prebereš vse, kar napišem. Sej bi se zgodba lahko dobr tko končala. Če ne bi zjutraj vidla, da sem ti šla vsa munjena — takrat je men treba vzet vse kompjuterje in telefone in podobne naprave —, poslat SMS: “Ej, jaz bi pisala kolumno o jebačih. Bi te rabla spet. Čimprej. Ker navdih mam pol sam še dva dni.”

Dokler me žena ne povabi na zajca, je vse okej. Ti pa ne odpisat.