Si je Stojan Petrič prišel na Delo polnit žepe?

Na dan plebiscita, 23. decembra 1990, sem okrog polnoči prišel v centralno redakcijo Dela. Prišel je tudi slavni fotoreporter in urednik Joco Žnidaršič in prepeval Slovenec sem. Takratni odgovorni urednik Dela Tit Doberšek je bil še tam. Vprašal sem ga, kolikšna bo jutrišnja naklada Dela. Odgovoril mi je, da sto tisoč. Rekel sem mu, naj jo zviša na 110.000. Izgovarjal se je, da je naročilo v tiskarno že oddano. Vseeno je telefoniral v rotacijo in predvideno naklado so povišali.

Naslednji dan je bilo Delo razprodano.

Stojan Petrič, kaj boste vi konkretno naredili, da bo Delo še kdaj imelo 110.000 izvodov prodane naklade?

FMR

V začetku junija je Pivovarna Laško za 7,3 milijona evrov prodala Delo družbi FMR. Ta je ob nakupu celotne vrednosti (100 % delnic) dala naslednjo izjavo:

“Družba FMR bo nastopala kot dolgoročni lastnik Dela in podpirala razvoj časopisne hiše Delo na strateškem, tehnološkem in kadrovskem področju. V družbi FMR se zavedamo, da ima Delo posebno vlogo v slovenskem medijskem prostoru, ki ga kreira z vsebinami v svojih edicijah, in je na tem področju predvsem odgovorno svojim bralcem.”

“Kot lastniki si bomo prizadevali, da bomo z dobrim korporativnim upravljanjem prispevali k temu, da bo Delo uspešno poslovalo in na ta način ustvarjalo dobre temelje za ohranitev in razvoj neodvisnega in raziskovalnega novinarstva v skladu s novinarskim kodeksom in etiko. Sočasno, kot lastniki družbe, pričakujemo od uprave Dela dobičkonosno poslovanje, kar je tudi eden izmed pomembnejših razlogov za nakup.”

Aktiv novinarjev Dela

Ob prodaji se je oglasil tudi izvršni odbor Aktiva novinarjev Dela:

“Ob današnji prodaji Dela sporočamo, da IO Aktiva ni bil vključen v proces prodaje časopisne družbe Delo, zato ne pozna pogojev, pod katerimi se je izvršila.”

“Od novega lastnika pričakujemo, da se bo vedel kot odgovoren lastnik, da bo vlagal v razvoj novih produktov, ter da bo zmogel in gradil na temeljih, ki jih je skozi več kot 55-letno zgodovino postavilo Delo.”

“Ko bodo formalni postopki prodaje zaključeni, od novega lastnika tudi pričakujemo, da uredništvu predstavi svoje načrte z družbo.”

Kdo je Stojan Petrič

V imenu FMR je nastopal njegov nadzornik, 65-letni Stojan Petrič, direktor Kolektorja iz Idrije, upokojeni podjetnik, ki se nikoli ni ukvarjal z novinarstvom ali vodenjem kakega medija.

V Sobotni prilogi Dela (Portret tedna, 3.10.2014) ga je kolegica Suzana Kos opisala takole:

“Tisti, ki so se srečevali z njim pri poslu, poudarjajo, da je ‘zagaman Idrijec’. Da je z njim razmeroma težko delati, ker je trmast in nepopustljiv, ker ni naklonjen sklepanju kompromisov, in si težko pusti kaj dopovedati, pripovedujejo. Neglede na to se strinjajo, je dober poslovnež.”

Spomnite se Boška Šrota

Kaj je dobro poslovanje medija, je vprašanje, na katerega niti približno ni znal odgovoriti bivši lastnik Dela Boško Šrot. Ta je naredil toliko kriminalnih dejanj, da se jih ne da niti našteti. Od Dela je zahteval najemanje visokih bančnih kreditov — za svoje posle, ne pa za razvoj časopisa — in s tem povzročil nepopravljivo in trajno škodo.

O tem Delo ni smelo nikoli pisati. Tako tudi ne bo smelo pisati o svojem novem lastniku.

Cilj novega lastnika je ustvariti dobiček na račun zmanjšanja novinarskega kadra in posledičnega siromašenja vsebin, ukinjanja vsega, kar ni takoj in neto rentabilno.

O tem govori ukinitev mesečnika Delo DeFacto (1.1.2016): 2.400 naročnikov gre v smeti. Marca sledi še ukinitev Pogledov. Obe publikaciji sta za zahtevnejše bralce.

Vsi se poznamo? Ne, Petrič nas ne pozna.

Stojan Petrič praktično ne pozna nobenega Delovega novinarja in ga to niti ne moti. Kot lastnik s svojim premoženjem prosto razpolaga. V zelo kratkem času mu je uspelo preregistrirati Delo in s tem pripraviti zakonsko podlago za odpuščanje novinarjev in drugih zaposlenih.

To bo storil s pomočjo predsednice uprave Irme Gubanec, odgovorne urednice Mateje Babič Stermecki in uredniškega kolegija. Oni bodo pridni in poslušni. Ohranili bodo nadpovprečno visoke plače. Njim se ne bo nič zgodilo. Kolege bodo tlačili navzdol, tudi sposobnejše od njih.

Uprava Dela je uvedla obvezno novinarsko normo 1300 vrstic na mesec (več kot 43 strani) — objavljenih, seveda —, sledilo pa je še vpisovanje prisotnosti na delu. Novinarji morajo na list papirja zapisati, kdaj so prišli na Dunajsko 5 in kdaj so odšli. Novinarji so po novem v službi samo takrat, ko sedijo za računalnikom!

Seznam

Mi pa bomo dopolnjevali seznam odpuščenih ali na cesto vrženih novinarskih kolegov: Erika Repovž (gospodarska redakcija), Ljubo Vukelič (uredništvo fotografije), Jelka Šutej Adamič in Maja Megla (kulturna redakcija). Če niti ne omenjam odpuščenih pogodbenih sodelavcev, na hitro upokojenih novinarjev (Milan Vogel, Slavko Pezdir, Marijan Zlobec, Gregor Pucelj) in tistih, ki so spričo nevzdržnih razmer ali ponižanj dali odpoved sami (Peter Kolšek, ki je bil kot urednik Književnih listov degradiran v navadnega novinarja, dokler ni odšel na Zavod in tam dobival minimalni prispevek do upokojitve).

Pogoji za razvoj “neodvisnega in raziskovalnega novinarstva” se na Delu uresničujejo z bliskovito naglico, vendar z eno napako: Stojan Petrič je na ljubljanskem peronu vstopil na napačen vlak in na njem zaspal — zato ne ve, da se vozi v nasprotno smer!

Zakaj se na Delu širi glas, da želi z Delom predvsem ustvariti milijon dobička zase? Najbrž je že izračunal, za koliko mora za ta cilj zmanjšati število zaposlenih.

Pozablja pa, da je branje in kupovanje Dela prostovoljno!

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v soboto, 26. decembra, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.