On. The One?

Vsaj tako mi je čez nekaj let rekel.

Zima 2006. Stara sem bila šestnajst let. Vanj sem bila zaljubljena že dve leti. Bil je pet let starejši in nikoli se ni pretirano zmenil zame. Ravno toliko, da sem bila vedno zainteresirana. Bila sem smrklja, on pa lokalni, če ne celo glavni mestni frajer. Dve leti, preden sem se z mamo in očimom preselila na vas blizu majhnega mesta, v katerem sem odraščala, naju je spoznal skupni prijatelj.

Usoda? Tudi on je bil iz tiste vasi. Postala sva tako rekoč soseda in sva se začela bolj pogosto družiti. Novembra in decembra sva se videvala celo nekajkrat na teden. Kadila sva cigarete in posedala na mrazu. Kaj sva se pogovarjala, ne vem.

L+C

Spomnim se, da sva šla novembra enkrat peš, približno pet kilometrov, do mesta na pijačo. Za mizo v kotu, kjer naju nihče ni videl, sva pila jaz vodko z jabolčnikom, on pa pivo in se poljubljala. Na mizo je s ključem vrezal L+C. Tudi nazaj sva pešačila. Mama je znorela, ker sem domov prišla opolnoči.

Naslednji dan me je komaj pozdravil. To me sploh ni presenetilo. Bila sem skratka smrklja, mozoljasta in malo bolj okrogla. On pa visok, lep, z božanskim nasmeškom, zabaven, pameten. Pri 21 letih je vozil drag avto. Imel je psa in odličen stil oblačenja. Srednjo šolo je pustil, pohajal je naokoli in se predajal užitkom.

Tistega decembra sva šla večkrat na sprehod z njegovim psom po gozdu. Tudi mi smo imeli doma psa, a se nista prenesla. Ko me je povabil na sprehod, je bilo samoumevno, da misli sprehod s svojim psom. Tistega decembra je zapadlo ogromno snega, segal mi je do kolen. Čeprav to nič ne pove, ker sem nizke rasti, ampak vseeno.

Let it snow

Tako sva enkrat proti večeru kolovratila po gozdu. Čevlje sem imela že popolnoma premočene, zeblo me je do kosti, a še na misel mi ni padlo, da bi se pritoževala. Samo da sem bila ob njem. Tako posebno sem se počutila.

Potem me spet nekaj časa ni poklical in tako je to trajalo do novega leta.

Takrat mi je “rešil življenje”. S cigaretom me je nekdo zadel v oko, on pa me je odpeljal k zdravniku. Zdravnica mi je sprala oko, namazala s kremo in me obvezala kot gusarja. Odslovili so naju, znašla sva se pred zdravstvenim domom.  Snežilo je in nikjer ni bilo nikogar. Kar stala sva tam in se gledala.

Začel je peti refren Let it snow. Lep glas ima in tako očarljivo zna gledati s tistimi zeleno-rjavimi očmi. Stisnila sva se tako močno in nežno, kot se lahko stisneš samo z nekom, za kogar ti bije srce. Sneg je padal še močneje. Poljubila sva se in prijela za roke in začela gaziti po zasneženih cestah. Trenutek je obstal in zdel se je večen. Prvič sem začutila, da čuti podobno kot jaz.

Odšla sva nazaj na žur. Ni bilo več zabavno, vsi so sedeli in verižno kadili. Cigaretni dim mi je prodiral skozi obvezo in mi dražil ranjeno roženico. Nisem več zdržala in sem šla domov. Sama. Peš.

Kletka

Po tistem večeru se nisva sestajala do poletja, ko sva spet prišla skupaj in jeseni postala par.

Iz tistih prvih dni zveze se ne vem zakaj spomnim oglasa za  parfum The One od Dolce & Gabbana. Bil je na vsakem koraku: na jumbo plakatih, oglasnih stebrih, revijah, televiziji. Njegov vonj mi sploh ni bil všeč. Pa tudi Beigebederove knjige Ljubezen traja tri leta. Ni mi zbujala dobrih občutkov.  Tudi to mi ni vzbujalo dobrih občutkov, da sva z Lukom dejansko uživala v gradnji kletke, ki sva si jo gradila in se vanjo prostovoljno zaprla. Za kar nekaj časa.  Vas zanima, kako je do tega prišlo?