Tri službe, ki vas lahko ubijejo
Kot samostojni umetnik se moraš med projekti za ljubi kruhek večkrat poslužiti hitrih začasnih zaslužkov. Ob tem se sprašuješ, ali ima smisel živeti samo zato, da delaš. Ugotoviš, da vsako delo pa vendarle ne osvobaja.
Pozor: naslednje tri službe vam lahko ubijejo duha!
Recepcija
Slišalo se je super. Normalen delovni čas, solidna urna postavka, od kandidatov niso zahtevali nič nemogočega: organiziranost, točnost, komunikativnost. Vstopim v ogromno dvorano, ki spominja na koncentracijsko taborišče, po vseh stenah so napeljane žice in mreže, med njimi pa se gnete kakih… — no, veliko preveč kričečih otrok.
Skačejo po igralih, plezajo po mrežah, mečejo voščenke naokrog in udrihajo po pametnih igračah. Živalski vrt!
Moji receptorji šele nato zaznajo receptorko, če ji sploh lahko tako rečemo: ženska je ujeta v kolibo v stilu pravokotnega šanka. Šit, človek se še skriti ne more, če se želi, recimo popraskati po nosu ali se sezuti. Stola ni. Torej bo treba ves ljubi dan stati!
Mladenka, ki opravlja mojo bodočo službo, pomodruje, da jo je prvi teden od hrupa ves čas bolela glava, potem pa se je navadila. Tudi jaz se bom.
Ko po polurnem čakanju končno pride menedžerka — mlajša od mene, s precej nižjo izobrazbo, kot je povedala: tu napreduješ po sistemu vztrajnosti —, ji takoj vrnem prijavni obrazec in povem, da to ni okolje zame. Še ena ura tam, pa bi začela šavsat otroke.
Restavracija
Vse mize zasedene! Omamno diši! Dva dobra znaka, da je delo natakarice in hostese za to družinsko restavracijo, ki vsako leto pobere nagrado za najboljši lokalni biznis, odlična odločitev.
Uvaja me mlad Egipčan, pozoren, uvideven. Pokaže mi, kako loščiti pribor in krožnike (ste vedeli, da za to potrebuješ umazano servieto in beli kis?) in kozarce (samo umazan serviet in prste, ki so dovolj dolgi, da dosežejo dno) in pogrniti servis na mizah (s sprejem, ki smrdi po nitrolaku, posprejaš po mizi, vzameš papirnato brisačko, obrišeš stekleno površino namesto prta na mizi, paziš, da ne zleze z mize, vzameš prej omenjene artikle in vse razporediš čimbolj simetrično na obe strani).
Naslednji dan gentleman izgine na dopust, jaz pa padem v roke menedžerki z umetno narisanimi obrvmi in umetno vcepljenimi vrednotami iz iks-ipsilon stoletja. V roke mi porine krtačo in sprej, ki smrdi še huje kot tisti za čiščenje miz, in me postavi pred vrata. “Glej, da se bo okno svetilo!”
Ko spoliram okna in vrata, mi v roke porine servieto in nov sprej in me pošlje glancat stene (!) restavracije. Tega očitno niso naredili že od odprtja, saj ob prvem potegu opazim, da se pod rjavo-bež oblogo skriva nedolžna belina.
Po treh urah poliranja za hipec postanem. Takoj pricvrči do mene, me pogleda izpod umetnih obrvi in zabrusi: “Ženska si. Kdo pa bo to najbolje opravil, če ne ti?!”
Z novim sprejem v roki sem zdaj na poti v stranišče. Pucat ploščice! Pol ure kasneje si izprosim čik pavzo, skrivaj spokam svoje stvari in izginem.
Nihče me ne pokliče nazaj. Že nisem dovolj ženska.
Ulica
Vse, kar je treba narediti, je prepričati mimoidoče, naj se vpišejo na listo za brezplačno seasno v fitnes klubu, juhu… Dokler od ljudi ne zahtevaš imena, maila in telefonske številke. Le komu se ljubi za en dan brezplačnega savnanja kenslati tiste promocijske klicatelje vsaki dve uri?!
Nisem pomislila, da je lahko stanje na mestu v živo zeleni opravi, v vetru in mrazu, navezovanje očesnega kontakta z ljudmi, ki hitijo po svojih opravkih in ponavljanje enega in istega stavka (z dovoljenim razponom jakosti, ki je bila v mojem primeru premosorazmerna s časom, ki je manjkal do konca izmene) tako depresivna izkušnja.
Vsem greš na živce, čeprav nič ne prodajaš. Večina te niti ne pogleda, drugi samo zamrmrajo, da ne, hvala. Najhujši pa so tisti, ki se ti že na daleč v polkrogu izognejo, tako da jih ne moreš niti nagovoriti, ne da bi kričal kot sadje-zelenjavar.
Kaj je narobe z mano?
Začneš razmišljati, da je morda s teboj kaj narobe, da imaš morda kak čuden flek na faci, da si preveč vsiljiv, preveč prijazen, preveč detajlen, preveč opisovalen, preveč nasmejan, preveč zagnan… Najraje bi v obrazec prekopiral vse kontakte svojih kolegov in javil, da si predčasno dosegel kvoto, ampak prijateljem seveda ne privoščiš nadležnih klicev, zato vztrajaš. Zmrzuješ. Lica te bolijo od prisilnega smehljanja. Vsaka minuta je ura. Hvalabogu, da nisem plačana po prometu, sicer bi poleg pozitivne samopodobe v zameno za nič izgubila tudi nekaj ur življenja!
Ko menedžerka vpraša, ali sem na voljo za nadaljne projekte, rečem, da moram še preveriti, ampak naj kar pokliče.
Tako se pridružim verjetno veliki skupini ljudi, ki je blokirala njeno številko.
