Predreferendumski orgazmi in elektrošoki so bili morda lažni, so pa zalegli

25.12.2015 / 06:08 Komentiraj
Kaj rabijo prijazni/neodločni za nenaklonjenost do istospolnih, beguncev, Romov, izbrisanih in drugih, ki niso po jusu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Postreferendumske analize sem brala malo počez in med tvitanjem poslušala ali gledala nekaj oddaj. Ob nefokusiranem načinu je možno, da sem falila kak članek. Ne vem, ali je kdo analiziral slovensko volilno telo. Res: kakšen je profil navadnega Slovenca? Ne samo volilca, volike. Če nedeljskemu porazu humanosti dodam begunce in žico, dobim Zlovenijo.

Ker se radi opredeljujemo na podlagi preteklih dogodkov, bom segla v preteklost.  Spomnila sem se filma Hannah Arendt, v Kinodvoru sem ga videla dve leti nazaj.

V središču filma je sojenje nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu v 60. letih. Eichmann je bil vodja organizacije za deportacijo Židov v koncentracijska taborišča in tako soodgovoren za smrt okrog šestih milijonov nedolžnih ljudi. Svoje delo je opravljal brezhibno. Po vojni mu je uspelo pobegniti v Argentino, kjer je živel običajno družinsko življenje. Leta 1962 pa ga je odkrila izraelska tajna služba Mosad, ga ugrabila in pripeljala na sojenje v Jeruzalem.

Navadni ljudje in monstrumi

Filozofinja Hannah Arendt je po sojenju napisala knjigo Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla (1963). Opisala ga je kot povprečnega, neagresivnega birokrata, ki je samega sebe videl kot neznatno kolesce v velikem stroju.

Eichmanna so pregledali različni psihiatri in ugotovili, da je mentalno popolnoma zdrav in da so tudi njegovi medosebni odnosi normalni. Arendtova je zapisala, da je bila večina pošasti v Tretjem rajhu navadnih ljudi, ki so sledili ukazom nadrejenih. In izpostavila, da lahko v posebnih okoliščinah najbolj običajen človek postane kriminalec.

Trditve so naletele na burne odzive strokovne javnosti: kako je mogoče, da grozljive zločine počnejo navadni ljudje, ne monstrumi?

Filozofinja Hannah Arendt je po sojenju napisala knjigo Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla (1963). — [Fotografija: Hannah Arendt Center.]

Milgramovi elektrošoki

Podobno zgražanje in neodobravanje je doživel Stanley Milgram, ameriški psiholog, ki je v 60. in 70. letih preteklega stoletja izvedel niz eksperimentov. Zanimalo ga je tudi to, o čemer je pisala Hannah Arendt. 

V lokalnem časopisu je objavil oglas “ponujamo 4$ za eno uro vašega časa”. Eksperiment je potekal takole: učenci (sodelavci eksperimentatorja) so se morali naučiti neko gradivo, učitelji (prostovoljni testiranci) pa so jih za vsak napačen odgovor kaznovali z elektrošokom. Za vsak naslednji napačni odgovor je učitelj moral povečati jakost toka. Predvidene so bile napetosti od 15V do 450V. Elektroški so bili seveda lažni: učenci so po navodilih eksperimentatorja bolečino samo hlinili.

Milgram je bil prepričan, da nihče od “učiteljev” ne bo pripravljen stopnjevati kazni do konca, torej do zelo nevarnega elektrošoka. Vendar se je zmotil: kar 62,5% udeležencev je uporabilo maksimalno jakost šoka, čeprav so “učenci” — zaigrano — vedno huje kričali od bolečin.

Tako je Milgram leta 1974 zaključil:

“Če lahko anonimni vodja eksperimenta uspešno ukaže odraslim, da drugega človeka kljub njegovim protestom po navodilih mučijo z elektrošoki, se ne moremo čuditi, kaj vse lahko pri svojih podložnikih doseže država, opremljena z znatno več avtoritete in ugleda.”

Dokazal je, da so ljudje pripravljeni ubogati avtoriteto tudi v primeru, ko s tem kršijo lastne moralne norme.

Trači in viri

Toliko o eksperimentu. Ja, dogajalo se je davno tega. Toda zgodilo se je. Lahko se name vsuje kup poznavalcev in me tepe po glavi z novimi raziskavami. Komot. Se jih veselim.

Si pa zlahka predstavljam sosede, mimoidoče, sodržavljanke in sodržavljane, ki sprehajajo pse, skrbijo za rože, obožujejo otroke in rečejo: “Saj jaz se strinjam, jaz bi bila za, ampak sem slišala, da je nek gej tepel partnerja. Grozljivo, veste, oni so nasilni.” (Povzemam pogovore, ki sem jih slišala.)

In potem ne grejo na volišče ali obkrožijo proti, da rešijo nekega geja, ki ga niti ne poznajo ali ne vedo, ali je trač sploh resničen. Ker je info prišel iz vira, na katerega oni nekaj dajo.

OBMP

Podobno je bilo pred predprejšnjim primčevanjem, referendumom o oploditvi samskih žensk z biomedicinsko pomočjo: “Od prijateljice sodelavka živi blizu samske ženske, ki ne more imet otrok in tepe svojo mačko…”

Sliši se butasto in je grozljivo. Toda če bi te ljudi posadili v Milgramov eksperiment in jim dali v roke stikala za elektrošoke, bi med mučenjem sogovornika mogoče jokcali. Ampak ko bi nekdo v ozadju — po njihovem prepričanju poznavalec — rekel, naj delajo naprej, bi to najbrž storili. Da ubranijo svoje uboštvo, jim pridejo prav tudi imagnirani, po zraku potujoči trači.

Ta nedokazljiva pričevanja so vedno dober alibi, kadar prijazni in neodločni ljudje ne najdejo trdnega oprijemala za načelno prijazno naklonjenost do istospolnih, beguncev, Romov, izbrisanih in drugih ljudi v svoji okolici, ki niso po jusu.

Grozljivo enostavno

Grozljivo enostavno je. In dogaja se čisto blizu nas, vsak dan. Ukaze, naj nadaljujejo, dobivajo od ljudi na položajih, ki pa ne vedo čisto dobro, sredi česa so se znašli. Ali na drugi strani od tistih v opoziciji, ki dobro vedo, kaj hočejo, in uspešno vzburjajo ščegetavček slovenskega volilnega telesa. Vsi smo vznemirjeni, nekaterim pa kar naprej prihaja na ukaz.

Lahko, da so orgazmi lažni (kot že omenjeni elektro šoki), zaležejo pa vseeno.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE