Referendum in bodeča žica: ponovitev Krsta pod Triglavom

23.12.2015 / 06:06 Komentiraj
Ko domnevni glas spremembe pride čez Sočo ali Jadran, naenkrat zazveni kot glas za status quo, proti temeljnim pravicam.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Janez Markeš je v Delovem torkovem komentarju Govorica in račun zapisal, da so “[napadalci] okrog [zakona] pozidali politično trdnjavo”, nato pa takole povzel logiko sporočila nedeljskega referenduma: “Kužni subjekt se bo menjal, trdnjava pa bo ostala čvrsto utemeljena na slovenski zemlji.”

Iz nje bo po njegovi zlovešči prerokbi “v prihodnje mogoče početi vse, kar bo velevala politična potreba: lahko se bo branilo dom in varovalo mater, lahko se bo sklicevalo na slovensko kri in se branilo pred turškimi muslimanskimi vpadi, ki so zdaj zamaskirani v dolgih kolonah sirskih beguncev.”

Markešev status report je enako črnogled: “V Sloveniji ni mogoče sobivati v vzdušju tolerance in na modernem izhodišču enakosti v človekovih pravicah.”

Bodeča žica iz galvaniziranega jekla, model NATO (detajl): “Popolna izbira za varovanje vašega vrta ali dvorišča.” — [VidaXL.si]

Pa vendar…

Prvič v življenju sem glasoval iz tujine po pošti. Obrazec te prepozna kot “zdomca”, zato sva s Špelo v nedeljo zjutraj namesto na volišče odšla naokrog po dubrovniškem obzidju.

Predolgo smo že tu — in nekaj res dobrih knjig sem vmes prebral, recimo Mit o Dubrovniku: Diskursi o identitetu renesansnog grada Lovra Kunčevića (2015) —, da bi glorificiral svobodnjaške mite Dubrovnika. Za njimi se prepogosto skriva neprodušno zaprta razredna struktura, ki si je svobodo kupovala z dukati, lastno zgodovino pa retroaktivno fabricirala glede na potrebe taiste mestne vlastele.

Pa vendar sprehod po starodavnem kamnitem obzidju prikliče misel na novodobne domače žičnate ograde. Natančneje, zahteva premislek o razliki med obema.

Struktura/Infrastruktura

Še pred infrastrukturo pa strukturno dejstvo: za neverjetno dobro stanje dubrovniškega obzidja je zaslužno Društvo prijatelja dubrovačke starine, ki vestno vlaga obilen denar od turističnih obiskov — 100 kun po glavi! — nazaj v kamen. To počnejo ne le v Dubrovniku, temveč tudi v Stonu, na Lokrumu, v Sokol Gradu na konaveljskem polju in še kje. Gre za “društvo građana”, torej za civilno iniciativo, ki z notranjo strukturo odločanja delno oponaša zgodovino dubrovniške republike (Mali in Veliki svet).

Morda je ravno zato tako samostojna in čvrsta, da se je celo aktualni župan opekel, ko je hotel malo prerazporejati njihove prioritete — in pristal na sodišču.

Kamen na kamen

Če je nekoč veljalo, da je vsak obiskovalec Dubrovnika moral prinesti s seboj po en kamen, da je prispeval h gradnji “mesta na morski čeri”, danes prinašamo 100-kunske bankovce.

Toda med sprehodom po obzidju ima človek vtis, da gre za dobro investiran denar. Serija perspektiv, ki se na tej poti odpirajo — predvsem pa misli, ki se ob tem porajajo —, se zlahka kosa z vstopnico za kino, sedežem na gledališki predstavi ali downloadom nove epizode globalne serije.

Mimogrede, prav na Minčeti, severovzhodni okrogli trdnjavi mestnega obzidja, je v drugi sezoni Igre prestolov Daenerys Targaryen iskala vhod v House of Undying, kjer te neumrljivi pričakajo z vizijami preteklosti in prihodnosti.

Odločnost obrambe

Ko tako človek hodi po tisočletnem obzidju, se mu različne nevarnosti dejansko spojijo v svojevrstno palimpsestno, anahronistično vizijo. Obstreljevanje z okoliških hribov, zaradi česar so 1991 gorele ne le hiše v mestu, ampak tudi barke v starem pristanišču, se meša s stiskanjem obroča rusko-črnogorske vojske z ene in francoske vojske z druge strani v začetku 19. stoletja. Nevihtni valovi z morja se bijejo s sunki burje s hribov. Bojazen pred epidemijo kuge, zaradi katerih so gradili kar dve karanteni — eno, nikoli dokončano, na Lokrumu, drugo pa na celini na Pločah. Pa novodobni popotniki s križark, ki ob poletnih špicah grozijo, da bodo razgnali celo s kamnom opasano mesto.

A vse to so še kako realne nevarnosti. Kamnito obzidje je tu zato, da pokaže odločnost obrambe: napadalcem, naravi, prihodnosti.

Nevarnost od znotraj

Kaj pa, kadar grozi nevarnost od znotraj? Dubrovnik v tem primeru rad pokaže drugo trdnjavo, Lovrijenac, zgrajeno na samostojni čeri na severozahodni strani mesta. Njeni zunanji zidovi, ki zrejo proti morju, sežejo do desetih metrov kamnite sredice, tisti drugi, obrnjeni proti mestu, pa le dober meter, dva.

In tu sledi obrat: seveda ne zato, ker s te strani ne bi pretila nobena nevarnost, temveč zato, ker je mesto — torej Republika — anticipiralo možnost upora v trdnjavi stacionirane vojaške posadke. V tem primeru bi zlahka strli tako zid kot upor.

Pametno mesto in Republika torej gledata tudi na to, kdaj se njene lastne vrednote tako sfižijo, da jih je treba odplakniti v morje (z njihovimi nosilci vred). Samo kratkovidna družba pa ne vidi, da ji največje nevarnosti pogosto grozijo prav od znotraj.

Retrogradna ponovitev

Kar nas vrača nazaj k Janezu in njegovi črnogledosti: kombinacija žilet žice in izida nedeljskega referenduma tako temeljito spreminja zunanjo podobo Slovenije, da se bo res treba naglas spraševati, ali celo Frančiškove besede v tej naši trdnjavi ne zvenijo malo drugače kot sicer.

Kako je mogoče, da domnevni glas spremembe, ko pride čez Sočo ali čez Jadran, naenkrat zazveni ne le kot glas za status quo in proti temeljnim pravicam, ampak še huje: kot retrogradna ponovitev — katerič že? po izvirniku, Prešernu, Živadinovu — Krsta pod Triglavom?

Namesto bodečih ograd ob vodah predlagam kak res trden zid, s katerega bi se končno malo drugače videlo tako na sever kot na jug. Toda postaviti ga ni treba na meji, ampak kar v mestu, v prestolnici Republike. Morda se z njega kje v daljavi vendarle zablešči kaka širjava: morja, obzorja…

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE