Karl ne bo zmagal, Karl je že zmagal. L’état, c’est Karl.
Slovenski zunanji minister in večni upokojenski šarmer je spet komentiral arbitražo. Na posnetku TV Slovenija se je odzval na hrvaško oceno, da Slovenija izgublja sodne postopke enega za drugim, in napovedal lastno, “Karlovo” zmago:
“Če so dvakrat zmagal, ne pomeni, da bodo tudi tretjič. Em, tuki bo sigurn Karl zmagal.”
Novinar — misleč, da ni dobro razumel — ga vpraša: “Kdo bo zmagal?”
“Karl. Jaz, emm, sem prepričan, da bomo dobili prost dostop do morja. In to je tisti vitalen cilj…”
Kaj je ileizem?
V preteklosti sem že nekajkrat opozoril na fenomen govora o samem sebi v tretji osebi. Najdemo ga tudi v domačem političnem močvirju. To so večkrat poskusili politiki kot Alenka Bratušek, Franc Kangler, Zoran Janković, tudi Karl Erjavec. Lani septembra sem zapisal:
“V lingvistiki in psihologiji se to imenuje ileizem. Nekateri ga razvrščajo v več kategorij: značilna naj bi bila za ironičen ali sarkastični govor, za govor narcisoidno inspiriranih in za pogovor z otroki, ki pogosto govorijo o sebi v 3. osebi.”
“Pri otrocih je ileizem normalna razvojna faza v govoru. Ko Lan reče: “Lan mora it spat” ali: “Lan je žejen”, se to največkrat zgodi, ker malčki v svojem zgodnjem razvoju še ne razumejo povsem funkcije zaimkov.”
“Psihologija bi znala povedati, da se odrasli v ileizem zatekajo takrat, ko so v stresu in delujejo obrambno. Nekateri s tem izražajo prestrašenost, spet drugi pa govorijo o ljudeh skromnih mentalnih sposobnosti.”
On je Slovenija
Erjavčev govor pa je le malo specifičen. Tako kot je že Bratuškova ob ileizmu uvedla enačaj med Slovenijo in njeno malenkostjo z izjavo, da upa, da je Slovenija “ponosna na to, kar nam je Juncker namenil” — pri čemer je merila nase kot evropsko poslanko (a je kasneje, kot vemo, zatajila) —, je podobno tudi z Erjavcem.
Ko zunanji minister sam zase reče, da bo zmagal, želi v resnici povedati, da bo zmagala Slovenija — kar seveda razume na podlagi kraljevskega miselnega obrata: “L’état, c’est moi.”
On je Slovenija. On je tisti, ki bo zmagal.
Komični učinki
BBC News je letos opozarjal na fenomen ileizma pri Donaldu Trumpu. Nekatere njegove izjave iz zadnjega časa so recimo: “Nobody would be tougher on ISIS than Donald Trump.” ali: “You wouldn’t even be hearing about immigration if it weren’t for Donald Trump.”
Že nekoč prej mu je ob uspehu resničnostnega šova Apprentice uspelo iskreno čestitati samemu sebi. Objavil je namreč tvit z vsebino: “Congratulations Donald!”
Toda vrnimo se h Karlu. Včasih ileizem proizvaja komične učinke nehote. Toda njegov pristop je najbrž premišljeno humoren in šaljiv — in tu se odpira vrsta resnih političnih in medijskih dilem.
Medijske dileme
Prva je recimo tale: spodobilo bi se, da bi šaljivce, kakršen je naš zunanji minister, nekdo spomnil, da naj v primeru “Karlove zmage” prevzame tudi milijonske stroške za arbitražo. Če jih pošteno plača, pa naj jo ima, zmago.
Medijske dileme pa so še hujše. Nikjer nisem zasledil, da bi ileistični diskurz novinarji komentirali ali celo grajali. Diplomatsko sporno napovedovanje arbitražnega rezultata — in to celo po veliki aferi —, je za ministra ostalo neproblematizirano.
Prisvajanje morebitne zmage pa tudi. Ker so se mediji odločili, da se bodo raje držali žanra obveščanja, je v reciklaži medijskih poročil Karl že zmagal. S pomočjo nekritičnih medijev si je naredil odlično reklamo, postal je zmagovalec, za nameček pa je koga še pozabaval.
Morda bo po svoji napovedani arbitražni zmagi naš zunanji minister po zgledu Donalda Trumpa tvitnil: “Čestitam, Karl!” Takrat bo čas, da se poklonimo zaslužnim: “Čestitamo, dragi volivci. Po vaši zaslugi nam vladajo cirkusanti. In mediji, ki jih imamo.”
Pravzaprav lahko to storimo že danes.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 20. decembra, pod naslovom Karl ne bo zmagal. Karl je že zmagal. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.
