S Primčevo pomočjo prepovejmo petarde. Za živali gre!

22.12.2015 / 06:08 Komentiraj
Prosim Združeno levico, naj nikar ne predlaga zakona o prepovedi pirotehničnih sredstev. Res hočem, da bi bil sprejet.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Mladost sem preživel nasproti Kemične industrije Kamnik, kjer so vsak dan okrog devetih preizkušali učinkovitost eksploziva. Vojna je trajala približno pol ure, ker so imeli ob desetih delavci malico. Vse hiše so imele razpokane zidove. Toda večina stanovalcev je delala v smodnišnici, zato se nihče ni tožaril s podjetjem za poplačilo škode in vsakdanjega stresa.

Otroci smo stikali po odpadkih, našli kose zažigalne vrvice in še uporaben vžigalnik/detonator. Zamešal sem pravo razmerje oglja, ki sem ga dobil pri kovaču, ter žvepla in čilskega solitra, ki sem ju kupil v lekarni. Z lesenim orodjem sem v leseni skledi vse skupaj lepo zdrobil in zmešal ter zaprl v plastično posodo.

Neko soboto sem napolnil pločevinko, jo prevezal z žico, vtaknil v luknjo vžigalnik in napeljal zažigalno vrvico. Bilo je dovolj, da je razneslo star štor v gozdu.

Takrat nisem vedel, da sem bil self-made samomorilec.

Živali panično iščejo zavetje, nekatere pobegnejo v gozd. Mnogih ne najdejo več. Nekatere bodo še po praznikih na pomirjevalih. Prav tako lastniki, ki ne morejo spati. — [Ilustracija: moviespix.com]

Karbid, možnarji, rakete, petarde

Stari oče je odkril mojo plastično posodo. Vsebino sem moral ob reki stresti na prod, nato pa je vse skupaj zažgal. Ogenj je bil fantastičen, toda moja zgodnja bombaška faza je bila končana.

Bombaš v meni se je znova prebudil, ko smo ob praznikih pokali s karbidom. Ni mi bila dovolj stara pločevinka barve. Našel sem veliko pločevinasto zver, jo zvezal med dva lesena droga, da sva bila s prijateljem dovolj oddaljena od pokrova škatle. V škatlo sem nasul karbid in ga polil z vodo. Potem sva malo počakala in nazadnje potisnila dno pločevinke nad ogenj. Udarec je bil čudovit — midva pa cela.

Odrasli so nad jaso ob samostanu streljali s pravimi možnarji. Petard in raket ni bilo na prostem trgu, le tu in tam sta oče ali stari oče iz tovarne pretihotapila kakšno nedolžno raketo, ki se je “slučajno” izgubila med transportom. Bili pa so ognjemeti. V Kamniku redno, saj so pirotehnična sredstva izdelovali v največji tovarni v Jugoslaviji. Povzročanje hrupa je bilo lokalno omejeno in je trajalo kratek čas.

Potem pa so se nenadoma pojavile petarde. Tem sem se izogibal. Bile so majhne in škodljive. Otroci so jih metali ljudem pod noge, ko so se ti odpravljali na polnočnice. Bile so vseh vrst. Prodajali so jih v trafikah.

Papirnati zakon brez nadzora

Potem so lepega dne sprejeli zakon, ki naj bi urejal uporabo pirotehničnih sredstev. Omejena naj bi bila na določene dneve v letu, vendar ni tako. Papirnati zakon nima nadzornika. Poka kadarkoli in kjerkoli. Kirurgi že nekaj let svarijo pred posledicami, prav tako lastniki živali. Pa nič ne pomaga. Trgovci kot poblazneli vsak december odpirajo posebna prodajna mesta za rakete, petarde pa pridejo po drugih poteh. Trg EU je odprt in seveda tudi dobro založen.

Se je že začelo. V Tacnu vsak večer nekdo začne, potem se prebudijo še drugi mudžahedini, ki nažigajo približno pol ure. Megla je, se slabo vidi, ampak živali slišijo verjetno že, če nekdo prižge vžigalnik. Panično iščejo zavetje, poskušajo obvarovati družino, nekatere pobegnejo v gozd. Mnogih ne najdejo več. Nekatere bodo še po praznikih na pomirjevalih. Prav tako lastniki, ki ne morejo spati.

Pokalne orgije

Da sem se v mladosti aktivno udeleževal pokalnih orgij, ni ravno častna podrobnost v mojem CV, vendar takrat nihče ni mislil ne na okolje ne na živali.

Zdaj je drugače: vemo, kaj povzročamo okolju, pa čeprav v majhnih količinah, za osebno rabo, vendar se to zmnoži v ekološko katastrofo. Vsaka petarda, vsaka raketa, vsi ognjemeti — nepotrebno. Čisto okolje — neprecenljivo. Tega se ne da kupiti niti z MasterCardom.

Vsi, ki imamo živali, občutljive na petarde, rakete in druge hrupne pripomočke, nimamo nobenega razloga, da bi se veselili konca leta in božičnih pesmi. Še k polnočnici ne moremo, ker moramo tolažiti svoje živalske prijatelje. Molimo lahko samo pri sebi, vendar je res, da lahko molimo za karkoli. Recimo za razum v slovenski politiki. Če je Primcu in Zevnikovi molitev tako lepo pomagala, bo morda tudi nam, lastnikom živali.

Molitev za prepoved

Molili bomo za zakon, ki bo prepovedal uporabo vsakršnih pirotehničnih sredstev. Na katerikoli dan v letu. Četrtne skupnosti bodo imele pravico nadzorovati svoj teritorij in ukrepati proti kršiteljem. Kazen za kršitelja naj bo 150 prostovoljnih delovnih ur v najbližjem zavetišču, pri veterinarju ali pa skrb za vrečke in odstranjevanje polnih košev za smeti. Nova Primčeva stranka bo zakon zanesljivo podprla.

Pravzaprav računamo na vse stranke, da ga bodo podprle. Namesto hrupa bomo imeli lepo glasbo, namesto ognjemetov igro svetlobe, namesto stojnic s hrupnim blagom pa kekse iz lokalne kooperative, laserske lučke in glasbene zgoščenke.

Slovenija bo dežela, kamor bodo turisti prišli po pravo merico božično-novoletnega miru in lepote. Mimogrede bomo prepovedali še plastične kozarčke in jih nadomestili s plačljivimi in vračljivimi keramičnimi, kakršne imajo na Dunaju.

Samo ne ZL

Učimo se, slovenska politika je prenovljena. Za živali gre, ki ne morejo odločati same, zato moramo odgovorni odrasli prevzeti skrb, da jih obvarujemo. Tokrat vseh spolov z istim ciljem. Z dobro kampanjo, lepim nagovorom in ponotranjeno molitvijo nam bo uspelo.

Čudeži se dogajajo: združeni levičarji niso razumeli, da na referendumu ne odločajo slovenski intelektualci, ker jih vseh skupaj ni za slab indijanski rezervat. Treba je med ljudi in z njimi občevati na njim sprejemljiv način.

In še to prosim Združeno levico: nikar ne predlagajte zakona o prepovedi pirotehničnih sredstev. Res si želim, da bi bil sprejet. Zdaj je čas za učenje od nasprotnikov in za premislek, kako zmagati na naslednjih volitvah in zakaj ste prejšnje že izgubili. Pomislite vendar, da serverja s strategijo policisti niso odnesli. Je vaš server varen? Čudeži se dogajajo.

S tehniko in internetom je tako kot s ključavnicami: kar človek izdela, to človek odklene. Nekdo bi lahko že danes kolumno prebral takoj, ko je bila napisana. V prihodnosti pa jo bo bral, še preden bo napisana.

Ampak živali se bodo še vedno bale hrupa. Ker za živali gre. Za vse vrste živih bitij.

Vem, da samo molitev ne bo dovolj.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE