Pahorjeva parafraza: “O vladi nimam komentarja. Vam povem kaj o sebi?”

Kaj nam povesta Pahorjeva istočasna intimizacija politike in politična intimizacija? Sobotni intervju za Večer je dober primer.

Borut Pahor je na izrecno vprašanje, ali je srečen, postregel z zelo zasebnim fragmentom iz svojega življenja:

“Pred nekaj leti ste ob vprašanju, kaj si pred prazniki želite, rekli, da bi bili radi spet srečni. Ste danes srečni?”

“Niste me vprašali [ob] pravem času. Pred tem intervjujem je imel moj sin 18 let. Nisem bil ne dober partner ne dober oče, veliko sem se posvečal karieri. Sina sem spoznal veliko kasneje, kot bi si [on] to zaslužil. Danes sva izjemna prijatelja. Tudi partnerici poskušam vrniti vse to, kar sem tudi zaradi njene pomoči lahko imel. Ko sem na večerji ob rojstnem dnevu opazoval svojega sina, se mi je zdelo, da je sreča preveč milostna z mano. Ker vem, da želi biti svet uravnotežen, upam, da se ne obeta nič takega, zaradi česar bom kaznovan, ker me prevevajo občutki sreče.”

Premier, ne papež!

Predsednik Republike ima res čuden in selektiven smisel za komentiranje. Po eni strani mu v intervjuju ni bilo težko definirati sreče skozi najbolj intimno izpoved o svoji očetovski vlogi, po drugi pa je malo pred tem zavrnil možnost, da bi se opredelil do ravnanja vlade.

Pahor se je po medijskem razkritju svojega skoka čez plot pred volitvamipred leti odrezavo odzval s tistim slavnim: “Ne kandidiram za papeža, kandidiram za predsednika vlade!” — verjetno celo brez globokega razmisleka, da je razkritje s tem potrdil.

Zdi se, da v svoji zrelejši fazi Pahor vsaj malo obžaluje, da se je v življenju premalo posvečal družini — in morda še to, da ga v iskanju ne manjše, temveč drugačne sreče ni vodilo samo posvečanje karieri, temveč še čemu drugemu.

Kozmične zakonitosti

Njegovo izpoved, da ni bil ne dober partner in ne oče, da je sina spoznal — kar najbrž ne pomeni srečal — prepozno in da poskuša zdaj nadoknaditi svoje stare grehe s kompenziranjem pozornosti do partnerke in sina, jemljem za primer intimizacije politike. Gre za vdor intimnega v javno reprezentiranje delovanja in življenja politikov.

Pri Pahorju je bilo to storjeno na njegovo pobudo. Novinarsko vprašanje je merilo na razpravo o sreči, v zameno pa je dobilo strogo osebno izpoved o milosti, ki jo doživlja, ko lahko na rojstnodnevni večerji opazuje lastno srečo, ki je ni pravočasno prepoznal. Dobesedno.

Intrigantna je tudi njegova dodatna izpeljava: ker da je svet uravnotežen — kar mu očitno pomeni, da so trenutki dobrega in slabega v življenju enakomerno porazdeljeni —, se boji, da bi zaradi nekakšnih kozmičnih zakonitosti lahko v prihodnje ostal brez te sedanje očetovske sreče.

Takšen intimističen govor — po sv. Avguštinu: “ex intimo cordis meo”, torej “iz notranjosti mojega srca” — iz ust politika deluje perverzno. Zasebnost v javnem diskurzu tistih, ki so najbolj izpostavljeni javnosti, je moteč element. Prvo vprašanje je torej: bi to odkritost sploh morali ceniti? Kaj nam nek politik, konkretno predsednik Pahor, z njo sploh sporoča? Zakaj jo uporablja?

Pahor je v času predsedniškega mandata predvsem koketen populist ter všečen, četudi nekoliko zvit in zavit demagog. Ali mu ob tej intimizaciji kot politični gesti še lahko zaupamo? Kaj hoče z njo doseči? In kaj se dogaja, ko intimnost postane ekstimnost?

Intima/Ekstima

Pahorjeva intimizacija politike deloma sledi logiki lacanovske ekstimnosti kot intimne zunanjosti, kot navzočnosti zunanjosti v intimnosti.

Vendar v danem kontekstu ne gre za sovpadanje intimnosti z zunanjim. Pahorjeva ekstimnost v tem širšem pomenu je preprosto samo želja, da bi pozunanjil svoje intimno življenje — in v tem smislu intimizacija politike.

Morda moramo njegove neslane dovtipe o “podiranju žensk (in dreves)” in “malih miškah” razumeti v kontekstu izbrisane meje med zasebnostjo in javnostjo. Morda se iz tega napaja tudi njegov projekt koketnega populizma.

Vlada? No comment.

In s tem smo že pri subverziji politične intime, pri njenem preskoku v politično intimizacijo. V istem intervjuju za Večer je predsednik namreč skoraj istočasno kot svojo zasebnost pojasnil še, da ravnanj vlade pač ne komentira:

“Najšibkejša točka vlade pri upravljanju z begunsko krizo pa je nesodelovanje z Zagrebom. Pri tem vztrajate? Ali je še kaj?”

“Izognil bi se komentiranju vlade. Tega nisem počel niti, ko je bil premier Janez Janša, potem Alenka Bratušek, zdaj Miro Cerar. Bil sem predsednik vlade in takšne izjave predsednika Republike ne pomagajo. Zelo si bom prizadeval z drugimi institucijami v Sloveniji, da bi se to sodelovanje izboljšalo. Moja izkušnja s Hrvaško je, da se da veliko doseči v prijateljskem in neprepirljivem vzdušju. V našem skupnem interesu je, da imamo vzorne odnose, ker eden drugega potrebujemo zaradi miru in stabilnosti.”

Poanta je torej: čeprav se predsedniku ne zdi narobe poseči po svoji intimi in jo obelodaniti državljanom, pa je sama politična realnost deležna nasprotnega postopka. Njegove zasebne misli se selijo v javnost, tisto najbolj javno, politika kot početje za javno dobro, pa se umikajo tako rekoč v njegovo intimo. Tega ne komentira. Politika kot javno in intimnost kot zasebno sta zamenjali svoji siceršnji vlogi. Pahor misli, da nam ni treba vedeti, kaj si sam misli o vladi Mira Cerarja, Alenke Bratušek in Janeza Janše. To so njegove zasebne misli, ki nam jih ne bo zaupal.

Ali če malce parafraziram, obnaša se po temle kopitu: “Ravnanja vlade ne komentiram, lahko pa vam kaj povem kaj intimnega o sebi.”

Pristojnosti in pristranosti

Seveda bo marsikdo rekel, da so pristojnosti predsednika republike znane in relativno ozke. Vendar med njimi zanesljivo ni zahteve, da se mora prva politična figura države vzdržati komentiranja ravnanja izvršne oblasti.

Nenazadnje je Pahor vrhovni poveljnik vojaških sil. Slovenija se pospešeno obdaja z bodečo žico, napotuje na mejo vojake in rezerviste, vrhovni poveljnik pa se kljub svojim pristojnostim odreka komentiranju? Pravzaprav nedostojno in neokusno.

Bolj verjetno je, da je njegovo samozavezovanje jezika del premišljene strategije všečnosti in nekonfliktnosti, ne pa kakšne posebne načelnosti ali modrosti. Udobno je pleskati ograjo, kositi travo, peči pico in s tem biti dopadljiv množicam — imeti prepoznavna, odločna politična stališča in jih jasno skomunicirati pa je veliko težje.

Pošiljanje političnosti v intimo je samo druga plat tega, kar poskuša doseči z odpiranjem svoje zasebnosti. Pahorjeva intimna zgodba o zanemarjanju otroka in partnerke je neločljivo povezana z njegovo politično praznino.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 20. decembra, pod naslovom Intimizacija politike in politična intimizacija. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.