Rezultat referenduma: Junaki YouTuba proti tepcem na Twitterju
Pričakoval sem, da bo rezultat referenduma drugačen. Da bo novela zakona potrjena. Pa saj bi si lahko mislil. Če grem jaz volit, ponavadi glasujem za luzerje ali za stvar, ki je povožena.
Večina argumentov za in proti je bila neumnih, demagoških, izkrivljenih, ponarejenih, nespodobnih — toda razmerja enega in drugega ni mogoče izračunati z nobeno minutažo, centimetri člankov in številom postov. Vsi nekaj govoričimo, objavljamo, mahamo, kričimo, magari se vzdržimo, Slovenija pa potem voli po svoje in ven pride nekaj čisto drugega.
Finta psihoze
Bolj ko se je bližal referendum, bolj sem bil nervozen, no, nestrpen. Nisem še razčistil sam pri sebi, zakaj sem bil tako zelo prepričan in odločen, da pa tokrat ja moram na volišče. Čeprav sem bil brez omahovanja za, se mi po drugi strani ni zdelo, da bi tako imenovane istospolne manjšine za karkoli prikrajšal — kaj šele sebe za lastno državljansko počutje —, če ne bi šel volit.
Deloma je zagotovo res, da sem padel na finto psihoze, da je treba zavzeti stališče. Že zdavnaj sem se navadil, da ne bo pomote, da ne glasujem iz trme, za nalašč, ker bi hotel nasprotovati tistim — strankam, posameznikom, organizatorjem kampanje, junakom YouTuba, tepcem na Twitterju —, ki kar nekaj nakladajo. Tega je bilo tako ali tako dovolj na obeh straneh.
Skratka, ZZZDR-D se mi je od vsega začetka zdel jezikovno, sociološko in politično slabo, netaktno, neprijazno formuliran zakon, pa vendar se nisem hotel odreči priložnosti, da pripomorem, da gre zadeva skozi, pa da dajo levičarji že enkrat mir.
Zdaj se tolažim s tem, da so s porazom na referendumu več izgubili levičarji kot pa LGBT sami. Bistveno več. Kar je še sreča. Če že kdo.
O, moj Bog! Kot dokazuje slika, je šlo za otroke. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]
Jaffa cakes
Celo do te mere sem se potrudil, da sem prejšnji teden pravočasno poslal obvestilo o glasovanju na volišču izven okraja stalnega bivališča in potem okrog šestih zvečer odrinil skozi mraz in meglo v Moste glasovat.
Sinovoma sem že prej razložil, da gre za to, ali se bojo geji in lezbijke lahko poročili in posvojili otroke ali ne. Tema ju ni preveč zanimala. Starejši je samo vprašal, kako bom glasoval, mlajši pa, zakaj bi se sploh poročili. Na Omnia volišču so jima potem dali vsakemu en jaffa cake.
Argumentacija in propaganda
Bolj kot referendum sam in zdaj še rezultat me je ves čas zanimala argumentacija enih in drugih. No, v bistvu sploh ni šlo za argumentacijo, temveč za propagando. Karkoli že je to bilo, bilo je porazno v obeh taborih.
Auftakt je dalo tisto škandalozno soočenje na TVS. Neumnosti, ki so jih tam kvasili nasprotniki ZZZDR-D, so bile epohalne — že vsebinsko, s sklicevanjem na pravice otrok in s freudovskimi lari-fariji, pa tudi stilno in retorično.
Zagovorniki novele zakona so s svojo mantro o človekovih pravicah in ljubezni za vse in med komerkoli v primerjavi s tem v najslabšem primeru izpadli kot simpatično sitni otroci cvetja.
#ZA
Ne vem, ali je levičarje v nadaljevanju zgodbe začela grabiti panika poraza ali pa so konservativci s tistim osladnim spotom res zabrenkali na prave strune. Če zdaj gledam nazaj, se mi zdi — česar sproti nisem opazil —, da se je začelo vse skupaj prevešati v drugo smer, smer proti. Karkoli je kdo napisal v podporo zakonu, je zvenelo zlajnano, na prvo žogo, ali celo obupano. Ne spremljam vseh medijev, ampak si upam trditi, da so bili napisani samo trije dobri teksti na to temo. Prvega (Kurac gre za otroke) je napisala Tereza Vuk — jap, veliki slavni kolumnisti, ugriznite se nekam —, drugega Vesna V. Godina (Po referendumu se nam slabo piše, neglede na rezultat: zmagalo bo verovanje), obe prav tukaj na Fokuspokusu in oba članka sta bila z naskokom najbolj brana, tretjega (Tudi družina ima rok trajanja) pa jaz za Primorske novice. Naknadno sem hotel svoje teze nekako razviti še enkrat za Fokuspokus, vendar deloma nisem imel časa, deloma pa sem začel opažati, da trušč za postaja vedno bolj nevzdržen in da tu nimam kaj iskati.
#PROTI
Zagotovo najboljši tekst proti (Koliko so tisti, ki „nič ne jemljejo“, že vzeli) pa je napisal Branko Cestnik. Pater je ne samo dobro argumentiral pomisleke nasprotnikov glede zakonodajalčeve politične in pedagoške taktike, temveč tudi denunciral nesramno propagando, ki si jo v šolah dovolijo.
Še dva: Žiga Turk je tudi na Fokuspokusu provociral — no, dal misliti — z vlečenjem vzporednic med homoseksualnostjo in incestom (Poroke med sorojenci? Zakaj pa ne. Tudi incest je samo konvencija.). Vendar me z dokazovanjem, da levičarji prepoved incesta utemeljujejo z istimi argumenti kot konservativci nenaklonjenost istospolnim zvezam, ni prepričal. Tehnično ima seveda prav, humanistično pa ne.
Kos
Z zanimanjem sem prebral tudi tekst oz. govor prof. dr. Janka Kosa na tiskovni konferenci Zbora za Republiko. Kos homoseksualnost ločuje od gejevstva, za katerega pravi:
“Gejevstvo je ideološko gibanje, verjetno s političnimi cilji, verjetno anarhičnimi. Na ta pojav je potrebno gledati s skepso, zlasti je mogoče, da je v tem gibanju mnogo levičarskih aktivistov. O tem bi se dalo razmišljati in je odločilno za naše mnenje o noveli ZZZDR.”
No, ja. So far, so good. Potem pa pravi:
“Za konec bi omenil še problem spolne identitete. Identiteta je od Aristotela naprej logični problem. Konstituira se iz razlik. In identiteta moškega in ženske nastaja ravno zaradi medsebojnih razlik. Od tod se poraja vprašanje, kako se potem ta identiteta razvije pri homoseksualcih. Moški doživlja žensko kot drugačnost, kot drugost, ki jo je potrebno sprejeti. Na tej podlagi nastane zakonska zveza in družina.”
“Pri homoseksualcih je to potem drugačno. Njihova spolna identiteta se prvotno najbrž konstituira z žensko. Vendar kasneje homoseksualec ne more ali noče sprejeti ženske kot drugost in ji priznati mesto v svoji identiteti. On odrine žensko na rob in se posveti drugemu moškemu. Filozofsko-psihološki problem je, kaj se z njim dogaja. Homoseksualec ostaja sam nasproti nečemu, kar mu je isto. Gre za narcisizem, gre za avtoerotizem. Njegova identiteta je zaprta vase, je zrcalo, je zaprt svet, iz katerega je težko stopiti v socialne in moralne funkcije. Čudim se našim filozofom, zlasti psihoanalitikom, da se teh problemov sedaj ne lotevajo.”
Moj najljubši profesor poleg prof. dr. Andreja Capudra — ki je, stavim, včeraj tudi glasoval proti — me je na predavanjih, v knjigah in pogovorih vedno fasciniral z izvajanji, ki so me presenečala, celo šokirala včasih, vendar so bila nekako logična, samoumevna, tako rekoč epifanije. Tokrat pa ne. Z začudenjem sem to prebral, ker mi je dal misliti o stvareh, ki se jih sam nisem spomnil, a ne tudi z odobravanjem. Takoj sem namreč pomislil, da psihologije homoseksualnosti ni mogoče razumeti in razložiti z erudicijo, dokler teh čustev in spolnega nagona sam ne izkusiš.
Post festum
Ge. Zevnik še zdaj ne morem videti, ker mi pred kamero deluje zoprna, toda naravnost ganljivo je bilo videti spravljivo poreferendumsko mini soočenje v sinočnjih Poročilih ob 22H (posnetek/odlomek od 5:08–15:19). Tako kot se Zevnikova in Primc nista obnašala triumfalistično, tudi Nika Kovač in Simon Maljevac iz tabora Čas je za nista ravno jokala.
Primc je eksplicitno rekel: “Jaz bi želel, da se po tem referendumskem rezultatu ne bi nihče počitil poraženega.” (No, naslednji stavek: “Na tem referendumu imamo samo zmagovalce — in to so naši otroci.”) In naprej: “Vsak glas proti je bil prav tako glas za življenje v enakopravni, spoštovanja polni, strpni družbi. Lepo vas prosim, ne etiketirat ljudi, ki so glasovali proti.”
Presenetljivo so zgledali kot kakšna simpatično skregana, a na lepem rekoncilirana družina matri-patri staršev in uporniških frocov.
Primc se je naredil. Še vedno stresa te patetične o mamah in očetih in otročkih, vendar se mu vidi, da je postal politik. Pogovor v studiu je tekel takole:
Dejan Ladika: “Kaj ta izid pomeni za politične razmere? Boste ustanovili stranko?”
Aleš Primc: “Jaz sem danes napovedal, da [si] po 15 letih dela v civilni družbi, po treh referendumih enostavno ne predstavljam, da se bom do smrti ukvarjal samo še z referendumi vsako leto. Se pravi, potrebno je vstopiti v politični prostor in tam, ker se dogajajo nepravilnosti, tam, kjer se sprejemajo slabe odločitve…”
Ladika: “Boste ustanovili stranko?”
Primc: “Poglejte, nadaljevali bomo naše delo kot gibanje, gibanje za pravice otrok in družin. Kaj bomo pa naredili pred volitvami, ali bo to stranka ali bomo nastopili kot gibanje, to se bomo pa še odločili.”
Rokavica
Primc je zdaj zvito vrgel rokavico Združeni levici. No, v bistvu vladi. Ta se bo zdaj morala bolj jasno distancirati od ZL oz. se približati tej Primčevi alternativni desnici. SMC bi to morda še nekako naredila — raje že kot SDS in NSi —, zna pa delati problem SD, kamor gravitira družinski resor ministrice AKM. Morda bo te spravljivosti že kmalu konec.
Večer bi si lahko zapomnili tudi po skoraj enournem Intervjuju z Janezom Janšo na TVS1 — intervjuval ga je kdo drug kot Jože Možina, ker ga drugi kao ne znajo —, in Na žaru Lada Bizovičarja na Pop TV. Janša je bil v solidni formi. Skuliral se je. No, ne delajmo si utvar, da je to večno. Mogoče je to samo long time no see.
O roastanju pa kdaj drugič.