Koji kurac je zdej ta nov let tok pomemben?

Ta veseli december ali najbolj kretensko vprašanje ever: “Kje boš za novo leto?” Ne me spraševat neumnosti. Nisem jaz ena od unih, k celo leto programira in kalkulira, kje bo za novo leto.

Lani sem bla čist ponesreč v Amsterdamu, pa še to sam zato, ker so šli frendi kr sami avionske karte rezervirat, pa pol budale šli še stavit, da jaz edina ne bom šla, ker: “Terezi je že do Metelkove pridet cel podvig.” In ker se bojo kao z bungie jumpingom dol metal, če pridem, sem jim itak fakiča pokazala in šla.

Vstop v novo tisočletje sem preživela v komuni. Cel svet je žural za 2000, jaz pa sred Portugalske, pod enim jeftinim light showom, kao da mamo diskač. In so prinesli šampanjc, pa sem se mal spozabla, da smo tam kao na odvajanju, pa sem ga nagnila, tko k bi kakšnega tipa, če bi bla 5 let v celibatu.

Šele pol sem dojela, da so gor čičke-račke pa piščančki, da v resnic pijem otroški šampanjc, k ga lahk komot ponudim unim v jaslicah: “Ej, a zamenjaš za dudo?”

In tko naprej za forever

Ker zakaj bi pa glih za novo leto mogla kje bit? To je tko k nedelja al pa petek. Men nč ne pomenita. Nedelje bi itak ukinila, ker ne vem komu na čast ma za bit vse zaprt. Sej je sam nedelja, džizs. Ko so vsi woohoo veseli po FB: “Končno fucking petek,” sploh ne vem, kaj nej si mislim. In ko v ponedeljek vsi nergajo: “Mamicu mu jebem ponedeljkovsko,” spet ne vem, kaj nej si mislim.

Je boljš njim al je boljš men? Dobr, so se pač vdali v usodo, tko smo navajeni, tko smo naučeni, to je life. Služba, družina, preživljanje družine, spet služba, bit vesel nedelje. In drug dan spet tko naprej za forever, razen če ti uspe pridet do penzije, ne da te kap prej pobere.

Pa je to life?

Pa je to life? En dan nam bo vsem švignilo naše življenje pred očmi in takrat se bo vsak vase zazrl: “A to je blo to? Že konc? Mi naj bo žal za stvari, k sem jih delal, al za une, k jih nisem? Sem bil srečen?”

Če sreča sploh obstaja, mene ponavad obišče sam za 20 minut, pol pa spet hitr spizdi za vogal.

Je boljš njim, k se veselijo brezveznih lučk in Danijele vsakič znova, al men, ko bom rajš sama doma in mi bo samo en normalen preživet dan spet?

To je tko kot vprašanje, a je boljš bit glup al pameten. Če je človek glup, je vse enostavno. Ne problemira si buče s stvarmi, tko k sem si jo jaz. Preveč mi brni v buči, samo CD-ji se menjajo. In vse skup že ornk preskakuje, ker je šla mašinerija v kurac.

Pa čudne misli, monologi cel dan sama s sabo, pa pol še vsako noč obvezno sanjat nekaj odbitega, neko mešanico Lyncha in bratov Coen. Še ponoč ni miru. Pa spraševat se, zakaj obstajam in podobne neumnosti.

Januarja pa depra

Jebeš me, da bi rajš v eno fabriko hodila 24/7, bla vsa vesela, da je ponovitev Esmeralde spet, in da bi mi Mercatorjeve kurčeve dodatne pike polepšale dan. Da bi me razveselilo, če bi sin sam na pol leta prinesel ukor, in da bi dojela, da me ma mož rad, ker je vrgel umazane štumfe končno v koš za cunje.

Pa bi res to hotla? Bi bla rada ena od unih, k se decembra zagonijo v stojnice, pokupjo vse, kar pride pod roke, spijejo ves kuhanc od štanta do štanta, ker je veseli december, in ker lahko in ker mormo?

Pol pa januarja direkt v depro. “Sej veš, ni keša, januar je. Kera tema je ta januar.” Ja, kaj si ga pa sral pa zapravljal k ena marioneta glih takrat? Bi december prespal, pa se januarja gonil naokol. “Kako, če so pa lučke?” Dej, okol riti si jih obesi, da se bojo prižgale vsakič, ko boš šel srat. Ob driski pa se bo mavrica pokazala.

“A nimaš nobenga?”

Nikol me niso zanimale stvari, kamor so silili vsi. Pa božič, pa valentinovo, pa ni da ni, sam kupujte. Bele all-starke vsi? Dej, fukni to v koš. Vsi tipi brade? Dej, obrij se takoj.

Kamoli une kokoši, k so stale tam v vrsti od zjutri, za ene cunje, Bajadera design, ker jih ma cel svet. Pa za une telefone stat v vrsti, kot da bojo namest tebe v službo hodil. Kok ti mora to mal dogajat v življenu,da so ti take stvari pomebne? Kok mal morš razmišljat?

Al pa jaz razmišljam in vidim vse narobe. In pol je kakšnim glupo rečt, da bojo sami doma za novo leto, ker je reakcija takoj: “Ja, kako pa to? Pa ne morš bit sama. A nimaš nobenga?”

Fuck me res. A koga briga, kok sem sama en torek zjutri? Koji kurac je zdej ta nov let tok pomemben? In te začnejo gledat z nekim pomilovanjem, k une novopečene mame sto na uro: “Boga. Sama.” Nč boga, še želve se mi ne da met. Rada sem sama.

Kruha in iger

Sem pa daleč od osamljene. In tud probam razumet, da lučke in kuhančki in gužvanje med ljudmi folku neki pomenijo. Kruha in iger. Dejmo jim december, važn, da bojo pol ubogljivo garali dalje. In se na vseh novoletnih zabavah v firmah razpustijo in nažgejo do konca: “Sej je veseli december! Jodili, jodili, du! Do konca! Prid sem, tajnica.”

In pol se januarja spet gledajo v pisarni, odmikajo poglede, ker majo moralnega mačka, tajnica pa vseen upa na povišico.

In pol si mislim: “Pa dobr je, ženska, pust ljudem lučke pa neobvezen fuk. Kot da ti veš, kaj je life.” Čist zares, res ne vem. In kaj se bom zdej kle ena jaz vtikovala v to.

Noč na zemlji

Ne bit k un conche su madre od debila, k mu je blo mal dolgčas, ker nima svojga lifea, pa me je šel prijavit Zuckerbergu, da pornografijo šeram na FB. E, ti moja ovca.

In so najdli umetniško sliko od Helmuta Newtona, kako fotografira nago manekenko, k sem jo mela že dve leti gor, in mi je Zuckerberg sam še nasmešek poslal in ukinil FB za 24 ur, opozorilno za naslednjič. Jaz pa pred izidom knjige. Da bi scinkal, kdo je ta gnoj, to seveda ne.

Pornografija, ja. Če dam enkrat na leto Benignija gor, kako ga rajca ovca Lola v Night on Earth, sem dobra. Sem šla takoj vse bradavice Kate Moss brisat pol. In gledala, kako mi FB odšteva minute, da kdaj bom lahko jebala vsem vse, ko pridem spet gor. Začnem pri A in pridem spet do A, pa pol še enkrat od začetka.

Get a fucking life, motherfucker. Sej mogoče res ne vem, kaj je life, če mi je pa največji problem, da mi Zuckerberg spet ne ukine accounta.

Prikolice in lučke

Pa pol torej nisem ista ovca, kopija vseh drugih? Čakam k debil in gledam urco, kako dela tika-taka, kdaj mi bojo odblokirali račun, in pišem zdej na hitr, ker je nedelja in mi deadline v rit skače. A ni nedelja sam nedelja? Se nisem torej tud sama ujela v to jebo?

Frend pravi, da še preveč vem, kaj je življenje. Mogoče. Tisto sranje mam ziher bolj preštudirano kot marsikdo. Ampak tko zares, tisto normalno življenje, bit vesel lučk, “ti, ti, ti rožic”, plačevat račune in hodit vsako poletje na morje v isto prikolico, tega pa ne znam. Mogoče bo pa to tisto, kar bo meni švignilo pred očmi pred smrtjo. Prikolice in lučke.

Vem pa za ziher, kaj mi je dans zažvižgalo v glavi za dobro jutro. Celga zmačkanega te fukne pokonc telefon, na drugi strani pa tak vesel glas ene modelke, k da ga je trikrat fasala sam za fruštek: “Tereza! Kmal bo snegec! Kje boš za nov let?”

Gledaš ves polomljen okol sebe, pobiraš spomin po tleh, vzad še vedno brni TV od ponoč in kot zanalašč reklama z muzkico v stilu Jingle bells ali kurčev Let it Snow.

Dej, fuck off. In ti in snegec in fucking jingle bells. Nedosegljiva do 2016.