Čas je za vse. Slovenija je proti diskriminacijam.

V tednu pospešenega ritma predvolilne kampanje so me preganjale in zaposlovale človekove pravice v banki, na Fursu in nekaj malega, povezano z Ministrstvom za kulturo. 

Vem, vsi se spotikamo ob referendum in v glavnem bildamo in prepričujemo prepričane. Najbrž zato, ker smo tisti liberalni ponavadi leni, daje nas antikolektivni virus — da ni to zaradi v koruzi skritih motilcev hormonov?! —, ker vemo, da smo šibkejši kot domoljubno in verno razpoloženi.

Mi smo itak za, samo tistih drugih je več. Morála nam je padla. Niti med seboj se v vsem ne strinjamo. Poleg tega je nebulozam na drugi strani težko parirati. Če so naši, lévi, za benigni, so tisti na drugi strani polni domišljije in jasnovidnosti. Vidijo tudi tisto, česar ni.

Nono Zevnik moti, da ne more posvojiti vnukov. Najbrž bi me razumela samo v primeru, če bi mene motilo, da ne morem posvojiti nje ali kake druge odrasle osebe.

Ali pa tudi ne. Morda bi se celo njej to zdelo nenaravno. Samo meni se tega koncepta ne da furat. Res ne.

Spolna diskriminacija

Gre za poroke in kratek sprehod do volišč. Za ali proti. Kakšen med nami je jezen na državo in bo zato proti. Jaz sem med drugim jezna tudi na Ustavno sodišče, ker je referendum sploh dovolilo. Za sem že obkrožila. Pa nisem bila jezna na Ustavno sodišče. Preprosto sem za. 

Poznam geje in lezbijke. Živijo skupaj in imajo otroke. Ja, tudi oploditve z biomedicinsko pomočjo se grejo. Znajdejo se. Poznam straight pare, ki so kupili otroke v tujini. Pa neporočene straight pare, ki se filajo s hormoni in hodijo na OBMP. Pa samske ženske, ki se nekako znajdejo in se hodijo oplojevat. Nihče jih ne sprašuje, ali so ali niso poročeni in kakšne spolne usmeritve so.

Ej, se že dogaja. Ni po pravilih, ni po zakonih, dogaja pa se. Vse to, kar tiste proti moti, je že tu.

Prav gotovo obstaja kakšen gej, ki ima rad Janšo, morda je celo v njegovi stranki. In ne mi govorit, da med lezbijkami ni vernic. Tako enostavno, da bi se po čisti liniji delili, pa to vseeno ni. Zagotovo niso vsi liberalci za poroke istospolnih. Da ne naštevam.

In tega ne bo nič manj, kvečjemu malenkost več. Moje življenje zaradi tega ne bo bistveno drugačno. Morda bodo različne manjšine na moji strani, ko bo šlo za kakšen nebulozen predlog o recimo samskih.

Finančna diskriminacija

Zelo sem za, da smo obravnavni enako pred zakonom. Neglede na spolno usmerjenost, samski ali poročeni stan, obliko zaposlitve…

Ker nisem zaposlena za določen ali nedoločen čas, nimam pravice do limita in kredita. V časih izobilja sem bila in sem jo imela. Kredit ni bil problem. Zdaj pa so to mokre sanje. Ko pride izvršba, rubijo vse, kar zaslužim. V glavnem, ne vedno. Plače zaposlenih za določen ali nedoločen čas so zaščitene, njim morajo pustiti minimalna sredstva za preživljanje. FURS se strinja, banke pa vseeno rubijo.

Poleg tega moramo imeti dva računa. Da lahko rubijo na obeh računih in z malo kliki lepo služijo. Višek odzvetega resda vrnejo. Kup nepotrebnih stroškov in klikov. Da ustvarjajo zmedo.

Dejstvo je, da v banki nisem obravnavana kot drugi, normalni, zaposleni. Saj nočem milijonskega kredita, samo kakšno časovno luknjo bi rada premostila. Ko sem prosila za majhen nekajmesečni limit, so me gledali kot vesoljca. Ker sem samozaposlena v kulturi. Nisem normalna.

Zdravstvena diskriminacija

Bolniško lahko dobim samo v dveh primerih. Noseča nisem bila in ne bom, torej porodniška odpade. Če bom resno bolna — več kot 31 dni —, pa lahko dobim bolniško. Za 30 dni ali manj bolezni pa ne.

Vsake tri leta mi na Ministrstvu za kulturo potrdijo tudi pravico do plačevanja prispevkov iz državnega proračuna. Do nadomestila za brezposelnost pa nisem upravičena. Nisem enakopravna. Pa bi rada bila. Ker sem samozaposlena v kulturi, je državi malo mar, ali zaslužim dovolj za preživetje ali ne. Podobno pesti espeje.

Res je: pri polni zavesti, polnoletna, zdrava, pismena in še kaj sem se odločila, da se vpišem v razvid samozaposlenih v kulturi — in zdaj živim s posledicami svoje odločitve. Kot drugorazredna državljanka.

Bog vedi, če lahko grem pa pakete hrane na Rdeči križ, kjer bi v vrsti stala z redno zaposlenimi, ki pa kljub temu ne zaslužijo dovolj za preživetje.

Dvojna diskriminacija

Tudi Damir Avdić, pesnik, glasbenik, pisatelj, je nastradal zaradi bizarnosti statusa samozaposlenega v kulturi. Državljan BiH, poročen s Slovenko, imata dva otroka, živi, dela, služi tudi v Sloveniji. Ampak neka birokratska pamet je ugotovila, da ne zasluži dovolj in bi ga radi izgnali. Ker je samozaposlen v kulturi.

Prednost tega statusa je, da je 70% vseh pridobljenih dohodkov neobdavčenih. Po mnenju uradnikov pa se ta del ne more šteti v sredstva za preživljanje. Zdaj pa razumi, kdor more. Zanje je to že dovolj, da ga izženejo. Dvojno je diskriminiran.

Dvomim, da bo kak poseben zakon v kulturi naš status normaliziral. Raje bi videla, da se z mano ukvarja MDDSZ in da bi bil moj status zajet v delovnopravni zakonodaji. Ne pa da je stvar parcialnosti in posameznih zakonov. Samo še več zmede bo. Kje so zdaj te osnovne človekove pravice zanj, zame in za tiho množico drugih, ki niso redno zaposleni?

In potem se leta 2015 kregamo o gejih in lezbijkah…

Zgodovinska diskriminacija

Če sem lahko ironična, je preskok od delitve na domobrance in partizane k referendumskemu vprašanju Slovence vrgel nazaj v 60. leta. Ukvarjamo se z nečim, kar bi že davno moralo biti normalno. Če bi bilo, bi se zdaj mirno ukvarjali z vsakdanjimi tegobami neenakovrednih državljanov. Sedenje na okroglih mizah in v ekspertnih komisijah mi doslej ni navrglo ne zaslužka in še manj rešitev. Rabimo profesionalce, pravnike, ekonomiste, računovodje, birokrate, ki bojo staknili glave in rešili to zmedo. Vsaj za samozaposlene v kulturi.

Glede na njihovo počasnost, neodzivnost razmišljam, da bi za to našo temo nakurila Primca. Morda bi nam uspelo. Ko se za nekaj ogreje, ga nič ne ustavi.

No, počakala bom do nedelje. Upam, da mu ne bo uspelo in da ga bom lahko navdušila za nove boje.

Za človekove pravice gre.