Kdo se boji ljubezni?

Nikoli nisem razumela, v čem je problem, če se imata dva rada in kaj ima to opraviti z drugimi. Verjamem, da obstaja v življenju samo eno pravilo: ne škoduj drugemu zavestno.

Z možem prihajava iz popolnoma različnih svetov in tradicij. Imava različno barvo kože in pijeva različno kavo. Pa kaj?

Da sva lahko zaživela skupaj, sva se odločila poročiti. Da sva se lahko poročila, sva morala zbrati tisoč in en dokument, marsikoga preplačati in iti skozi različne neprijetne preizkuse… Verjemite, da ni lahko, ko moraš neznanemu birokratu brez imena, toda z veliko težo v sistemu za dobrobit družbe v določeni državi razlagati, zakaj si za svojega življenjskega partnerja izbral točno to osebo.

Zakaj se najdeta dve duši

Ljubezni se ne da razložiti. To poskuša umetnost in zato nikdar ne bo umrla. Ampak v realnem življenju je bistveno samo eno: da ljubezen negujemo in da različnost spoštujemo. Če hočemo soustvarjati sinergično, enakopravno družbo, je pomembno samo to, da ne sodimo po sebi in da ne obsojamo.

Samo dve osebi, dve duši vesta, zakaj sta se našli, in samo od njiju je odvisno, koliko časa bosta ostali skupaj. Kakovost njune zveze pa zagotovo ni pogojena z njuno spolno identiteto! 

Dve bitji, dve bitji srca. Odprto srce ne sprašuje in ne predalčka. Odprto srce se zanaša samo na to, kako se počuti ob drugem srcu. V življenju lahko izberemo mnogo stvari in se marsikdaj oblikujemo po lastni volji. Ni pa v naši moči, da bi izbirali spolno usmerjenost, spolno identiteto, raso, izgled in mentalna stanja.

Ta dejstva je treba pač sprejeti. Tisti, ki imajo s tem težave, naj se z njimi privatno soočijo, druge pa naj pustijo živeti tako, kot sami čutijo, da je zanje najbolje.

To se ne meša

Kdo je primeren za vlogo starša? Ne maram primerjav v stilu “bolje dve mami kot mama alkoholičarka in oče nasilnež” ali “bolje dva očeta kot obupana samohranilka”. To je tako, kot bi hoteli pripraviti kosilo iz testenin in opilkov. Enostavno se ne meša!

Osebnostne lastnosti in vzorci, ki smo si jih nakopičili, naš socialni položaj, naša širina itd. nimajo nobene zveze s tem, katerega spola smo. Kar vsak otrok, torej vsak nov človek potrebuje, je ljubezen in sprejetost. Še posebej v prvih letih razvoja! Novo bitje, ki pride na svet, nedolžno in odvisno od drugega, na začetku ne razume, kaj je moški in kaj ženska, in ljubezen in toplino enostavno sprejema — dokler ga okolica ne poduči o etiketah.

Nobena družina ni popolna

Nobena družina ni popolna. Vsaka pa si zasluži možnost, da gradi na kvaliteti odnosov. Če te možnosti sploh ni, imamo problem. Če bi se z možem spoznala v nekem drugem času, ne bi mogla ostati skupaj, vsaj uradno ne. Vse, kar sva preživela — in to samo zato, ker sva si dovolj močno želela biti skupaj —, je bilo dovolj, da sem se zavedla: nihče si ne sme dovoliti, da mu nekdo drug določa življenjski stil.

Živo si lahko predstavljam, kako se počutijo tisti, ki ljubijo, pa tega ne morejo uradno zaznamovati in pridobiti pravic, ki jih imajo drugi samo zato, ker so različnih spolov — čeprav je osnova povezanosti pri enih in drugih enaka. Kako nepravično, če družba neke zveze ne priznava samo zato, ker v eni kategoriji niso odkljukali pravega, od zunaj določenega okenca! Zakon, ki preprečuje zakon — poroko, združitev —, ni demokratičen.

#fail

Če pogledamo, koliko razsutih družin obstaja in koliko otrok se rodi v obupne razmere, bi bilo bolj smiselno ustanoviti institucijo, ki bi presojala, kdo je kot človek — neglede na spol, starost, raso, status — sploh primeren donositi in/ali vzgajati otroka.

Marsikateri par, ki je naštancal že kar nekaj novih bitij in na celi črti failal, kar zadeva vzgojo, bi po vseh kriterijih zdrave pameti odpadel, še preden bi si slekel spodnje hlače.

Na svetu je ogromno nezrelih, neodgovornih ljudi. Obeh spolov. Pa jim nihče ne prepoveduje, da se razmnožujejo, ker so povprečni in nevidni — ker se pač lahko.

Če bi iznašli sistem, ki bi pravično presojal o tem, kdo je sposoben biti starš in kdo je sposoben ustvariti blagodejno partnersko zvezo, bi bil svet verjetno lepši (in manj naseljen). Ker pa ima vsak človek drugačna pričakovanja in potrebe, takšnega sistema nikdar ne bo možno poenotiti do te mere, da bi bil enakopraven za vse.

Ljubezen in spoštovanje

Kar nam ostane, je zaupanje, da se v vesolju vse odvija tako, kot se mora. Moramo se naučiti sprejeti stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Za tiste, ki jih lahko, in tiste, za katere čutimo, da so nepravilne, pa se je treba boriti!

Bodimo torej hvaležni, da si lahko v 21. stoletju svobodno izberemo človeka svoje vrste in z njim ustvarimo lastno, intimno zvezo. Takšno, ki temelji na ljubezni in spoštovanju. Samo to je pomembno.