SFC Klopčiču v Kinoteki: Sedmina je šele zdaj res večen film

Včeraj je minilo točno osem let od smrti režiserja Matjaža Klopčiča. Pa vendar se na premierni projekciji restavrirane in digitalizirane kopije njegove Sedmine v Kinoteki nihče ni na to spomnil.

Je pa bila projekcija zato posvečena “20-letnici” Slovenskega filmskega centra (od 2011, prej Slovenski filmski sklad) in “70-letnici zmage nad nacizmom in fašizmom”.

Hmm, 15. decembra? Aja, film po istoimenskem romanu Bena Zupančiča se dogaja med italijansko okupacijo Ljubljane.

Čeprav Sedmina (1969) ni tako priljubljena pri publiki in tako rekoč ponarodela kot Cvetje v jeseni (1973) in Vdovstvo Karoline Žašler (1976), je po mnenju nekaterih Klopčičev najboljši film. Na vsak način je pač zelo umetniški — v stilu Jean-Paul Godard sreča Sergia Leoneja.

Režiser je po prvencu Na papirnatih avionih (1967) po besedah Zdenka Vrdlovca v Sedmini “vzpostavil NOB kot čisti estetski […] in nostalgični objekt”; 7-minutno streljanje pred Narodno in Moderno galerijo pa je po besedah Marcela Štefančiča jr. “mojstrsko odrežirano, skoreografirano in skadrirano” — res neverjetna sekvenca.

4K

K umetniškemu vtisu je svoje prispevala tudi restavracija in digitalizacija filmske kopije. Iz kratkega nagovora izvedenca iz Iridium Filma je tudi laiku jasno, da gre kljub računalniški obdelavi za izjemno mukotrpen in dolgotrajen postopek. Učinek pa je vsekakor fenomenalen.

Ni pa jasno, kam je izginila odjavna špica. Pogrešali smo jo še tem bolj, ker je najavna na ozadju jazz ansambla Jožeta Privška z vokalistko še tem bolj genialna.

Zvezde

Razen seveda Mirka Bogataja (v filmu Popaj) — in če smo že pri tem, umrl je natanko teden dni za Klopčičem (22.12.2007) — so bile sinoči v Kinoteki prisotne vse glavne zvezde filma: Rade Šerbedžija (Niko), Snežana Nikšić (Marija) in Milena Dravić (Filomena).

Kot je rekel Rade: “Milena i Snežana još uvijek plavuše, a ja osijedeo.” Gospe pri svojih letih izgledajo odlično. No, tudi Šerbedžija.

Ni pa bilo na projekciji direktorja SFC Jožka Rutarja. Odsoten je bil iz zdravstvenih razlogov. Nadomeščala ga je strokovna sodelavka Nerina Kocijančič, ki pa ga je pozabila opravičiti pred publiko, ki je zato malo čudno gledala.

Skromnost je lepa čednost

Slovenska filmska scena je prikupno zmedena in klošarska. Saj ne, da bi pričakovali ne vem kakšno postrežbo, ampak že dolgo nismo videli tako bedne pogostitve: za jest krekerji in bobi palčke, za pit pa presladko belo vino in prekislo rdeče (oboje neidentificirano). Kljub temu je vsega hitro zmanjkalo. Pa saj ne bi dolgo trajalo.

Naj le bodo skromni — kot se za kulturnike spodobi —, ampak pogostitev je stvar protokola, ne razkošja. Tudi na sedmini.