Po volitvah na Hrvaškem: Božo Božiček in žilet žica

16.12.2015 / 06:06 Komentiraj
Ta trenutek je videti, da bo v spopadu med diplomatom (Milanovićem) in obveščevalcem (Karamarko) zmagal obveščevalec.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Hrvaška povolilna dogajanja postajajo vse bolj zanimiva — za zunanjega opazovalca! Domače volilce in medije namreč vedno bolj nervirajo, a če pogledaš nanje s strani — da ne rečem izza “žilet-žice”, kot tu ljubkovalno pravijo slovenski modro-rumeni meji ob Kolpi in v Istri —, je videti veliko več kot le lokalno kolobocijo: videti je resne zagate parlamentarne demokracije kot take.

Ključno vprašanje je, ali je mogoče sistem res spremeniti le tako, da vanj vstopiš — ko pa si ravno s samim vstopom že naredil pol poti do prepada/propada.

Bitka na Neretvi

Most, ta zveza neodvisnih list, je že zaradi svojega imena na Hrvaškem prikladen predmet vsakovrstnih modrovanj. Od tega, da mnogi preskušajo njegovo trdnost, prek vprašanj, kateri obali v resnici povezujejo, do tiste, bolj lokalne, da jih sprašujejo, ali so se poimenovali po mostu čez Neretvo v Metkoviću (kjer je župan predsednik Mosta Božo Petrov) ali po še nezgrajenem mostu na Pelješac, ki bo Hrvaško z evropskimi sredstvi združil v “brezmejno” celoto.

Cesta prek Pelješca bo namreč zaobšla Bosno, ki se pri Neumu dotakne morja, popotnike na relaciji Zagreb–Dubrovnik pa kar dvakrat sooči z mejo EU. Piko na i je nocoj postavil kar dosedanji premier Milanović, ki jih je proglasil za “mostobran za vrnitev na oblast zločinske združbe”.

Struktura

A še veliko bolj kot njihovo ime je revoltirala njihova strukturna vloga.

Ko so se pojavili, so vse druge soočali z vprašanji o njihovi lastni smiselnosti: zakaj počnete to, kar počnete že toliko let? Zakaj si rečete levica in desnica? zakaj ste sploh tu? Kot da bi brali Badioujeve teorije o tem, da šele “tisti, ki ne štejejo” sploh omogočajo uvid v celoto.

Bolj ko so bili heterogeni in tečni, bolj ko se jih ni dalo prešteti, bolj so nervirali. In zato so se seveda veliki še kako lotili razbijanja te neštevne gmote na “praštevila”. Kdo je čigav? Katerega lahko zlomimo, če že ne moremo celega mostu? Obe veliki koaliciji sta bili v res zagatnem položaju: najraje bi jih žive požrli, a so morale hkrati paziti na vsako izrečeno besedo.

Če gre soditi po tej, besedni ravni, se prav zadnje dni nekaj resnega kuha, saj je Milanovićevi koaliciji in njemu osebno popustilo — in so se začeli ostro odzivati na Mostovo retoriko.

Močna stranka

Spet smo pri razkrivanju, skoraj razgaljanju ene od predpostavk političnega diskurza. Ves čas se zdi, da je mogoče govoriti rahlo pitijsko, saj itak vsi vejo, za kaj gre — ko pa nekdo nov spregovori še bolj ekumensko, še bolj pridigarsko, to razžene celo polje!

Podobno se je v nekem trenutku zgodilo z Močno stranko na Kosovu: z nekaj učinkovitimi besedami in podobami so do kosti razgalili dominantni politični diskurz. Njegove očitne hibe so napihnili do takšnih razsežnosti, da se je preprosto sam razpočil.

Če je veljalo, da so drugi goljufali z glasovi umrlih volilcev, je Močna stranka obljubljala, da bodo pri njih volili tudi “oni z drugega sveta”. Če so drugi goljufali glede volilnih predvidevanj, je Močna stranka obljubljala 120-% rezultat. Kjer so drugi prikrivali finančne plati kampanje, je Močna stranka rekla, da hoče na oblast, da bi (si) lahko neovirano delila denar.

Preresno

Paradoks Mosta je, da ga jemljejo preresno: če bi vzeli njihove pozive, da morajo vsi stopiti skupaj, doseči soglasje o strokovnem nestrankarskem premieru in rotirati na oblasti, kot dobro šalo, bi bilo nervoze manj.

Tako pa Mostu z bigger-than-life retoriko uspeva, da spravlja za isto mizo nepomirljiva nasprotnika — ki ju je doslej združila le arbitraža s Slovenijo! — in da si sproti zmišljuje nove ultimate (“Odločite se do ponedeljka zvečer!”), na katere jim nato daje odpustke spokorjenega popravnega izpita (“Če ne bo šlo prvič, pridite spet čez dva dni.”).

Daleč od tega, da bi simpatiziral z nekaterimi njihovimi naivnostmi o “koncu ideologij” in “strokovnih politikih” — a nekaj resničnega je v njihovi zlaganosti. 

Zato sem, namesto da bi jih jemal kot šalo, vedno bolj prepričan o zaroti. In to je zadnja od treh lekcij, ki bi jih danes rad tvegal. Lahko se je hecati, poigravati in postavljati ultimate, če v resnici veš, da tudi drugi igrajo tvojo igro — saj potem ne le, da lahko predvidiš njihove reakcije, ampak jih celo skupaj snuješ!

Deponija

Če veš, da imaš hkratni backup in wayout na eni strani (HDZ), lahko mirno ponujaš roko na obe straní. Če veš, da imaš v takšni navezi dodatni backup še pri aktualni predsednici — ta pa way out v sklicevanju ustavnih strokovnjakov in sklicevanju na ustavno sodišče —, lahko mirno vztrajaš na svoji ekvidistanci.

In če veš, da pravzaprav sam ustvarjaš situacijo, tedaj lahko celo pred volitvami deponiraš pri notarju izjavo, da ne boš sklepal koalicij – saj ti bo situacija (ki jo sam ustvarjaš) pomagala, da ti ne bo treba držati besede, ne da bi prelomil obljube.

It’s a fake!

A prav to je vrhovna resnica aktualne, sodobne politike — da je laž. It’s a fake!

Akterji so se dogovorili vnaprej, premislili poteze, preigrali korake — in zdaj jim gre realnost na roke, saj jo sami dosledno ustvarjajo. Ta hip je videti, da bo v spopadu med diplomatom (Milanovićem) in obveščevalcem (Karamarko) zmagal obveščevalec.

Toda ali bo Božo Petrov tisti božiček, ki bo Karamarku prinesel največje darilo, kar si jih relativni zmagovalec lahko želi, namreč vodenje vlade, še vedno ni jasno. Morda nas Božo še enkrat preseneti in si v maniri Grincha ne prisvoji le največjega darila — ampak ukrade kar sam božič!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE