Santa Barbara moment: 39 večerov z Močvirniki

Če imaš na poštnem nabiralniku nalepko, da ne želiš prejemati reklam, je ta bolj ali manj prazen. Tam se občasno znajdejo kuverte z računi, ampak te fantov ne zanimajo preveč. Povsem druga zgodba pa je, če iz njega gleda paket.

Natan: “O, mami, kaj je pa toooo?”


Jaz: “Bi rekla, da je knjiga.”


Natan: “A za nas je ta knjiga? Al je spet kakšna iz tvoje službe, ki ni za otroke, ker vi nimate nič za otroke?”


Jaz (medtem že ugotovim, za kaj gre): “To je knjiga, ki so nam jo poslali iz Mladinske knjige. Gospa, ki jo je poslala, mi je zadnjič predlagala, da bi bili vi trije recenzenti.”


Natan (izvleče knjigo iz kuverte): “Jah, a veš kako, mami, jaz ne bi bil recendent, jim pa lahko povem, če je knjiga okej, to pa brez problema. No, mal boš pa še ti povedala, ker ti poznaš knjige.”

Dobro dene tudi odraslim

Tole torej ni recenzija niti recendija, ampak kratek zapis o zbirki zgodb Močvirniki, nekakšnih zapisih iz močvirja za otroke, ki pa dobro denejo tudi odraslim.

Močvirniki imajo namreč zadeve zgledno pošlihtane, to pa je danes lahko pravi balzam za dušo. Hočem reči, da je fino, če otrokom bereš knjige, ki so všeč tudi tebi — še posebej, če to počneš praktično vsak večer deset let in več…

Pri nas se vztrajno izogibamo Nodijem in Frančkom. Zanašamo se na lastno presojo in tudi na zlate hruške. Ena je pred nekaj sezonami padla v naročje tudi Močvirnikom. Po zaslugi tega sistema imajo fantje kar dobro bralno kondicijo, ki pa je žal danes ne premore vsak.

Zato Močvirniki po mojem niso za vsakega otroka — niti za vsakega starša.

Kolikor poglavij, toliko večerov

Brali smo 39 (skoraj zaporednih) večerov, ker ima knjiga toliko poglavij. Pravzaprav je bila to naša prva knjiga v nadaljevanjih. Se mi zdi, da za otroke, ki še ne berejo sami, takih knjig ni toliko. Večinoma so na voljo slikanice z eno zgodbo ali pa zbirke pravljic, pri čemer je vsaka posebej zaključena celota (ki jo potem znova in znova bereš n večerov zapored).

Močvirniki — z močeradi, martinčki, žabami, pupki in pajki v glavnih vlogah — pa imajo ta Santa Barbara moment, ki otroke (in tebe) ves čas drži pokonci. Mulcem niti na misel ne pade, da bi kakšno poglavje hoteli slišati še enkrat. Medtem ko se mali plazilci podijo po različnih okrajih Močvirne Loke, ki po velikosti ni večja od navadne njive, in rešujejo svoje dileme in težave — recimo obisk jelena, ki povzroči, da čez noč izgine Kreševa močvara, ali prihod suholetja, ki se ga bojijo bolj kot mi zime —, se na skoraj tristo straneh odvije čudovito napisana zgodba, ki pričara svet v malem, v resnici precej večji in kompleksnejši od njive.

Zgodbice perfektno nadgrajujejo ilustracije, ki so tako realistične, skrivnostne in vabljive, da je Vital že na začetku knjige sklenil, da bi rad bil močeradek, ker živi na tako lepem kraju, kjer se ves čas kopajo in skačejo na glavo v mlako.

Lovilec sanj

Neglede na vse to je bilo branje Močvirnikov tudi precej burno doživetje, saj so se nekajkrat prikradli v sanje ali kot to opiše Vital: “Sanjala se mi je nočna mora!”

Kljub temu ni bilo šans, da bi prenehali z branjem. Namesto tega si je najprej nad glavo namontiral lovilec sanj, ki so ga izdelali v šoli, potem pa očiju naročil uspavanko, ki bo preganjala njegove nočne more. Za vsak slučaj jo ima še vedno na nočni omarici, gre pa takole:

Uspavanka za Vilusa

(po potrebi zamenjaj ime)

Sanje hude pojdite stran,

ker me strašite, ko sem zaspan.


Prosim, ne sanjate zlobnih igrač,


rdečih žuželk in velikih krastač.


Prosim, ne sanjate vijugastih kač.

Sanjate meni ljube stvari.


Žogo rdečo, ki se v zraku vrti,


rumeno kolo, zeleno drevo,


pesem, ki pišem jo in modro nebo.

Ponoči ni prav, da se zbudim


in v strahu težko zaspim.


Zato pa hude sanje morate stran,


ker meni res ni več všeč,
 da sem zaspan.

Mesec in pol v družbi Močvirnikov pa je zadnji večer, že napol v snu, sklenil Natan:

Natan: “Mami?”


Jaz: “Povej, Natan.”


Natan: “Lahko napišeš, da je okej knjiga. Res dobra.”

Barbara Simoniti: Močvirniki. Ilustracije: Peter Škerl. Mladinska knjiga Založba 2012. ISBN 978-961-01222-6-5, 296 strani, 34,96€.