Bolj aroganten kot Milojka Kolar Celarc je (bil nekoč) samo Janković
Cerarju se konec leta ni izšel tako, kot si je želel, saj ima namesto mirnega zaključka odprte vsaj tri fronte, na katerih lahko škodo utrpi on sam ali kateri od njegovih ministrov.
Predstavniki občin, policisti in zdravstveno osebje zahtevajo svoje. Nekateri denar, drugi strukturne spremembe. Vsem pa je skupno, da na Gregorčičevi ne najdejo sogovornika, ki bi zmogel kaj več od puhlic o osebnih obračunih.
Nič kaj dober obet za naslednje leto, ko bo vlada morala pokazati kaj več od družinskega zakonika. Problemi se namreč kopičijo.
Ignoranca
Da predstavnikov policije, ki so v teh dneh zaostrili stavko, ni sprejel noben predstavnik vlade, je milo rečeno čudno, če že ne ponižujoče do policistov. Če si pristojna ministrica ne more vzeti nekaj minut za fototermin in da bi prisluhnila njihovim zahtevam, pa naj to stori vsaj kateri od njenih namestnikov — ki že tako ali tako prevzemajo komuniciranje notranjega resorja (Šefic).
Še posebej, ker del zahtev ni ravno znanstvena fantastika: da policistom zagotovijo opremo, ki jim bo omogočala varno delo, ne bi smelo biti stvar debate. Vse, kar je manj od ministričinega takojšnjega pristanka na vsaj nekatere njihove zahteve, je dovolj velik greh za njeno zamenjavo.
O drugih stvareh se je seveda treba pogajati, a do pogajanj mora najprej priti — ne pa da jih sprejme predsednik Državnega zbora, ki nima nobenih pooblastil.
O nesprejemljivosti zahtev za povišanje plač je v kontekstu triumfa sindikatov javnega sektorja težko govoriti. Pandorina skrinjica je odprta. Vlada bo težko komurkoli razložila, zakaj enim prikimava, za druge pa ne najde časa.
Aroganca
Časa pa ne primanjkuje ministrici za zdravje, ki so ji ta teden vse zdravniške organizacije izrekle javno nezaupnico in pozvale premiera Cerarja, naj ravna modro in jo zamenja.
Za ministrico bi bilo bolje, če po tem izzivu ne bi imela tiskovne konference. Njeno izjavo, da bo na ministrskem stolčku dva mandata, prekaša samo tista Jankovićeva, da bo iz Mercatorja odšel, ko bo sam tako hotel. Oblastniška aroganca in prepričanje o lastni nezamenljivosti so marsikoga odnesli s fotelja, tudi ministrskega.
Še bolj kot njena samozavest pa navdušuje ministričina argumentacija, da jo zdravstveni delavci rušijo zaradi “koalicijske pogodbe, ki zagovarja javno zdravstvo”.
Upor zaradi kosa papirja? Ministrstvo za zdravje že vse od ustoličenja Milojke Kolar Celarc ni naredilo nič, razen da je do zadnjega podpiralo zadnjega padlega šefa UKC.
Iz zdravniškega sindikata je slišati, da se ministrica ne želi spopasti s pravimi težavami slovenskega zdravstva: ureditvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in košarice pravic, potrebo po novih finančnih virih, spremembo statusa javnih zdravstvenih zavodov, korupcijo in še čim.
Česa se torej moramo bolj bati? Njene politike same ali nesposobnosti, da bi uvedla nujne potrebne spremembe?
Čas je za zamenjavo
Če šef zdravniške zbornice govori o katastrofalnih razmerah na otroški srčni kirurgiji, o kadrovskem kolapsu mariborskih anesteziologov, o vse daljših čakalnih dobah, o nespodobnem cirkusu pri kadriranju vodstvenih kadrov v UKC in obglavljenju nekaterih največjih zdravstvenih ustanov, bi to moralo biti znamenje za preplah — ne pa za arogantno prepričevanje, da se politiku godi krivica.
Krivica se godi pacientom, ki zaradi nesposobnega vodstva resorja na operacije čakajo dlje, kot bi morali.
Če so zahteve zdravstvenih delavcev in del zahtev policistov “frontalni napad na vlado”, kot se je v Odmevih izrazil Erjavec, je ta napad povsem na mestu.
Še enkrat: prvi zahtevajo reformo bolehnega sistema, drugi delujočo opremo! Če zahtevajo preveč, je čas za zamenjavo. Vlade, ne zahtev.
