Vesna V. Godina bi me odpisala, ampak jaz se ne dam

Svoje življenje bi lahko opisala z veliko grdimi odtenki, pa bi bilo še vedno vse res. Naj poskusim.

Čeprav denar služim že od svojega 15. leta, še vedno nimam niti za polog za stanovanjski kredit. Moji starši so tako revni, da njihovi prihodki niso dovolj niti za poroštvo za kreditno kartico. Niti nimajo v lasti nepremične, ki bi jo lahko dali za garancijo, da bi se lahko osamosvojila.

Med faksom sem morala delati, da sem preživela, ob koncu študija pa si čim prej poiskati redno delo in se odseliti, ker je bilo naše stanovanje premajhno, da bi lahko živeli skupaj. Zaradi pomanjkanja denarja sem se morala odpovedati tudi magisteriju v tujini.

Brez prevoza, malice, dopusta, odpravnine

Zdaj delam kot prekerka. Nimam plačanega prevoza, nimam malice, nimam plačanega dopusta. V službo hodim, tudi ko sem čisto zdelana. Konzumiram razne farmacevtske praške, da lahko zdržim osemurno buljenje v računalnik, ne da bi se onesvestila.

Račun, ki ga podjetju izstavim za svoje delo, je veliko nižji kot bi moral biti glede na ure in trud, ki mu ga posvetim. Že jutri me lahko odslovijo brez odpravnine.

Ko plačam prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, mesečno vozovnico, položnico za telefon in najemnino, mi ostane 200€. S tem ne morem preživeti. Zato sem si omislila še dodaten posel. Hodim v dve službi. Kosilo jem na poti iz ene v drugo, da ne zamudim. Včasih po več dni ne spregovorim besede, ki ni povezana z delom. Stalno sem pod pritiskom in težko se sprostim.

Leta s kretenom

Svoja najlepša leta sem zapravila za kretena, ki mi je lagal, me dvakrat tudi udaril, varal in zaničeval. Še vedno kdaj v sanjah kričim in se zbujam objokana. Tudi psihoterapevt mi ne more pomagati.

Namesto da bi imela družino, kot sem vedno načrtovala in si želela, sem še vedno samska. Uteho iščem v zabavah, alkoholu in naključnih, precej slabo izbranih posameznikih.

Moj najboljši prijatelj iz otroštva je naredil samomor.

Moj biološki oče me nikoli ne pokliče sam od sebe. Ko sem bila stara nekaj let, se mi je odpovedal in me šele pozneje znova priznal. Vzorci, ki sem jih dobila v družini, so grozni. Vesna V. Godina bi me že zdavnaj odpisala. Moje otroštvo je zaznamovala družinska drama. Malo je manjkalo, da me ni odpeljala socialna služba. V osnovni šoli so se iz mene vsi norčevali.

Nič mu ne zamerim

A namesto grdih odtenkov raje izbiram lepe.

Zbadljivke sošolcev in sošolk — ki so se mi itak zdeli neumni in otročji, čeprav sem bila leto dni mlajša od njih — sem pozabila takoj, ko sem prišla pred svoj blok. Iz otroštva se z veseljem spominjam Jana, Sare in Uroša. Pred blokom in v okolici smo se igrali od jutra do večera. Skrivali, plezali, raziskovali garažne jaške in rove iz 1. svetovne vojne, se vozili s kolesi daleč od doma, plavali v reki in skakali s šolske strehe. Lepo otroštvo, kar se mene tiče.

Biološkemu očetu nič ne zamerim. Ni moja krivda, da ni bil zmožen obvladovati svojega življenja. Hvaležna sem mu za dobre gene. Po njem imam razvite matematične sposobnosti. V nekaj sekundah na pamet zmnoži katerikoli dvomestni števili. S tem me vedno impresionira in spravi v dobro voljo. Po njem imam tudi močne in zdrave lase. Mama pravi, da tudi zasanjan in strmeč pogled in obrazno mimiko.

Moja zmešana družina

Moja zmešana družina — biološkega očeta zamenjajte z očimom — je kljub težavam med seboj zelo povezana. Neizmerno se imamo radi. Vse si povemo, nič si ne skrivamo. Samo jaz se včasih zlažem o ceni čevljev in plaščev, ki si jih kupim. To je pa tudi vse. Včasih se skregamo, kričimo, ampak se vedno pobotamo. Nikoli se preveč ne obsojamo. Brezpogojno se imamo radi. 

Od 15. leta delam, ker sem si tako želela. Lačna nisem bila nikoli, strgana tudi ne. Vem, da bi mi doma dali denar za dizajnerski jeans in zdaj za stanovanje, če bi ga imeli. A ga pač nimajo. Imam dve roki in dve nogi: za kaj pa naj jih uporabljam, če ne za delo?

Varnost redne zaposlitve?

Študij, ki sem si ga izbrala, mi je bil pisan na kožo. Ko sem opravljala študijsko prakso, so bili z menoj zadovoljni in me obdržali še naprej. To si štejem v čast. Ker gre podjetju finančno precej slabo, si novih zaposlitev ne morejo privoščiti. Tako ali tako nisem prepričana, če si jo želim.

Za noben denar pa ne bi zamenjala občutka zadovoljstva, ki mi ga to delo daje. Še zlasti ne za nekajsto evrov ali za varnost, ki jo domnevno daje redna zaposlitev. Raje célo življenje jem suh kruh in pijem samo vodo in nikoli ne grem na plačan dopust, kot pa da bi počela nekaj, kar me ne veseli ali celo dolgočasi.

Posel in izzivi, sreča in prijatelji

Dodaten posel sem si omislila, ker sem se zaljubila v idejo, ki jo predstavlja. In ker imam rada izzive. Ker rada na lastni koži preizkusim, ali se da. Priznam, tudi zapravljam rada. Vem pa, da ne potrebujem petih zimskih plaščev, čevljev za 200 evrov in štirih tednov na morju. Nihče tega ne potrebuje.

Sedemletna zveza je imela veliko grdih trenutkov, pa tudi veliko lepih in predvsem poučnih. Nikoli ne bi zamenjala te izkušnje. Preveč sem doživela, se naučila, predvsem pa zrasla in postala močnejša.

Sčasoma bom ponoči nehala jokati. To mi je obljubil tudi terapevt. Držim ga za besedo.

V zabavah, pijači in fantih iščem sprostitev, veselje, smeh, intimo, zabavne pripetljaje in drobne trenutke čiste sreče. Najdem jih tudi drugod, v naravi in pravih prijateljih. Čim več in čim pogosteje, tem bolje.

Življenje je stvar perspektive. Grda stran vedno obstaja.