So starši res najhujši cimri? Ne nujno.

Včerajšnja noč mi bo za vedno ostala v spominu. Takšnega seksa pa še ne! Ob enajstih, dveh, treh, štirih, pol petih. Ja, zadnji je bil kratek. Očitno je priložnostni ljubimki našega novega cimra v flatsharu zmanjkalo glasu, njemu pa moči.

Razpon doživljanja tiste ženske je nihal med prikupnim hehetom, bučnim smehom (kul), ponižnim tihim cviljenjem (ne razumem) in krčevito glasnim cviljenjem, ki ga je spremljalo nekakšno ekstremno hitro butanje (tu si moja domišljija predstavlja vse mogoče). Upam, da sta jo oba odnesla s celo glavo in da so tudi drugi organi ostali nepoškodovani.

Nimam se za zadrgnjeno staro kobilo, ampak očitno sem že dovolj stara, da lahko tipu, ko se zjutraj opravičuje, odvrnem: “Eh, saj razumem, vsi smo bili enkrat mladi.” (Ampak nekateri imamo obveznosti pred eno popoldne!)

Kobili apokalipse na orbitreku

Ko se spomnim na cimre v prejšnji hiši s petimi spalnicami, se zavem, da se nimam spominjati ničesar omembe vrednega. Nad mano sta živeli pakistanski sestri. Dovolj stari, da bi si omislili vsaka svojo družino. Najraje od vsega sta natepavali orbitrek, najraje ponoči. Sklepala bi, da sta se prej prenažirali s tipično britansko, mastno hitro hrano, potem pa sta imeli slabo vest — in hop na mašino.

Z njima je bilo težko komunicirati, saj sta po hiši hodili s čepki v ušesih. In spali tudi, jasno. Če ne bi tako sovražila občutka vakuma, ki ga čepki vzbujajo, bi jih začela uporabljati tudi sama. Vsak dan poslušati dva konja (kobili) apokalipse je zajebano. Sploh če bereš kakšno težko zadevo za faks.

Britiš

Imeli smo tudi dva britiš modela. Nobeden od njiju ni čutil potrebe, da bi se kaj pogovarjal s sostanovalci, niti čutil potrebe, da bi odnesel smeti. Ko smo ju z bombardiranjem z obveščevalnimi postit listki na hladilniku končno prisilili, da jih odneseta, pa sta jih postavila na vrt namesto v kanto. Naslednje jutro smo na verandi pobirali ostanke, ki lisicam niso bile všeč.

Verjemite mi, londonske lisice so zelo lačne in zelo vztrajne pri razcefravanju embalaže.

Potem je bil britanski par. Tip tipičen luzer, ki se ga je vsakič, ko ni bilo dela na strehi, zapil in zakadil, ona pa mila ljubiteljica konjev, ki je delala v charity shopu. Mislim, da je charity vzela preveč osebno — sicer ne vidim razloga, zakaj bi z njim vztrajala.

Tip je vsak teden delal scene. Skozi okno so letele steklenice, s čikom je vklopil požarni alarm, v hišo je vabil svoje klone. Sto let se jih ni dalo odstraniti iz kuhinje, zasmrajene od piščančjih bedrc iz mikrovalovke.

Na novoletno jutro je njegova draga zanosila. Ko sta veselo novico oznanila, ju je landlord po hitrem postopku vrgel ven.

Dovolj tipa in kipa

Potem smo dobili nova dva Britanca. Obnašala sta se ful superiorno, čeprav za to nista imela prav nobenega razloga. En je nekega dne na dvorišče privlekel trimetrsko podobo keltskega božanstva. (Pozabila, katerega: to ni bilo težko, ker kip ni spominjal na nič, kar bi imelo telo in obraz.) Kip je postavil pred okno moje sobe.

Za London je značilen — no, odvisno od soseske — huronski veter. Še isti večer se je odločil nadlegovati našo ulico. Kip je padel deset centimetrov stran od šipe. Ne, ne hecam se. Ostal je nepoškodovan, tako kot moje okno. In kaj je naredil tip? Postavil ga je nazaj na isto mesto! Vsako noč sem trepetala, kdaj me bodo zelenosive okončine kresnile po nosu, ko bom spala.

Landlord se je hitro naveličal tako tipa kot kipa. Nato sem tudi jaz zamenjala sosesko…

Pri starših sploh ni bilo slabo

Zdaj imam poleg seks maniaka na drugi strani ene uboge kartonske stene v hiši tudi tri fantiče! Tako sem razvila sovraštvo do sesalcev. Tistih na elektriko in tistih samskih, mladih, ki vsak večer obsedeno glancajo svojo 2 × 3 metre veliko sobico. Pozno zvečer.

Ne razumem, koliko smeti lahko človek sproducira v 24 urah, če ga od tega več kot 10 ur sploh ni doma! No, moja babi bi ga bila gotovo vesela.

Toda če primerjam življenje z naključnimi tujci in starši, pravzaprav doma sploh ni bilo tako slabo. Razen tega, da sem si med vsakim tuširanjem v glavi predvajala navodila, kako pobrisati kopalnico za sabo, in da so me vsakič, ko sem šla ven, vsi prijazno vprašali, kdaj se spet vidimo.

Ja, imela sem kar srečo: nobenega dretja ni bilo. Niti metanja steklenic skozi okna. Niti polnočnega sesanja.