Sedem predsodkov o istospolnih starših

10.12.2015 / 06:10 Komentiraj
Smo to rešili že pri družinskem zakoniku? Ne: “naravni zakoni”, “krščanska antopologija”, “slovenska kultura” so še tu.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Referendumska kampanja o noveli ZZZDR v precejšnji meri spominja na debato o družinskem zakoniku leta 2009. Zato ne bo odveč obnoviti nekaterih momentov takratne razprave ali argumentacijskih okoliščin, zato znova objavljam besedilo, ki sem ga takrat spisal. Spodaj je odlomek.

Prvi predsodek

  • “Otroci potrebujejo mater ali očeta, da bosta lahko oba odigrala svojo moško in žensko vlogo.”

Tudi če je to res, pa otroci brez doma — in o njih govorimo, ko imamo v mislih posvojitve — nimajo ne očeta ne matere. Hkrati so vloge v družinskih odnosih že doslej prevzemali babice in dedki, strici in tete, učitelji in prijatelji, sosedje. Zahteva je očitno premočna in terja več od realnih situacij, ki jih srečujemo. V postopkih posvajanja je vedno mogoče vplivati tudi na to, da bodo v novem okolju otroci deležni podobnih vlog. Razen tega je ta stereotip izrazito krivičen do mater samohranilk in vseh enostarševih družin, kjer pogoj, ki se zahteva, že zdaj ni izpolnjen oziroma je izpolnjen natanko na način podeljevanja novih vlog. Ta predsodek skratka uvaja dvojna merila.

Drugi predsodek

  • “Edino sprejemljivo okolje za otroka je tisto, kjer imamo mater in očeta, ki sta poročena.”

To dejansko ne drži. A četudi bi držalo, po istem argumentu ne bi veljalo že za stanje otrok, ki čakajo na posvojitev. Otroci brez doma nimajo možnosti izbirati med poročenim staršem, materjo in očetom ali kakšno drugo obliko starševstva. Ti otroci nimajo očeta in matere, poročenih ali neporočenih.

Podatki recimo kažejo, da je bilo leta 2002 v ZDA posvojenih približno 51.000 rejencev, vključno z otroki, ki so jih posvojili posamezniki. Izbira za posvojitev torej ne bi smela obsojati otrok na rejništvo le zato, ker nekdo zahteva obstoj klasične jedrne družine.

S tem predsodkom torej po eni strani ozkosrčno ohranjamo težavo z otroki, ki čakajo na posvojitev, po drugi pa zavračamo poročena partnerja ali partnerki, ki lahko prevzameta obe vlogi.

Tudi bistveno manjše številke v slovenskem kontekstu niso bistvene, kajti pravni red mora vedno ne samo generalno urejati vse dane primere, temveč sooblikovati rešitve za slehernega med njimi.

Tretji predsodek

  • “Istospolno usmerjeni nimajo trajnih odnosov in zato niso primerni za starševstvo.”

Ocena ne drži. Geji in lezbijke so po vseh primerjalnih podatkih sodeč v razmerjih, ki po trajnosti statistično ne odstopajo od heterospolnih partnerstev.

Postopki posvojitve so dovolj natančni in zahtevni in vsebujejo dovolj varovalk, zato se ne more zgoditi, da bi otroka dodelili komurkoli. Nobenih podatkov tudi nimamo, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da geji in lezbijke niso enako dobri starši.

Ameriška psihološka zveza je leta 1995 jasno zapisala, da ne obstaja “niti ena študija, ki bi dokazovala, da so otroci gejevskih in lezbičnih staršev prikrajšani v kateremkoli pomembnem aspektu glede na otroke heteroseksualnih staršev.” (Lesbian and Gay Parenting: Resource for Psychologists)

Zaradi tega, pravijo, “bo domače okolje istospolno usmerjenih staršev povsem enako dobro skrbelo in omogočilo otrokovo psihološko rast kot okolje heteroseksualnih staršev.”

Četrti predsodek

  • “Otroci, ki jih bodo vzgajale istospolne družine, bodo verjetneje tudi sami postali istospolno usmerjeni.”

Vse raziskave govorijo o tem, da spolna usmerjenost staršev nima nobenega vpliva na usmerjenost njihovih otrok, zaradi česar tudi otroci gejevskih ali lezbičnih staršev ne bodo nič prej postali tudi sami istospolno usmerjeni. Nekatere raziskave nakazujejo, da so takšni otroci bolj odprti za drugačnost, kar pa po sebi ne more biti hiba, prej nasprotno.

Bodo pa istospolno usmerjeni otroci v istospolnih družinah v bistveni prednosti pred drugimi prav zaradi razumevajočega okolja. V javnem diskurzu je izrazito popularen tudi predsodek, po katerem “koncesije” istospolnim partnerstvom navajajo ljudi, da bi tudi sami “modno” sprejeli istospolno usmeritev, zaradi česar bi nekoč lahko postali narod pederastov.

Ta bizaren razmislek tu puščam ob strani.

Peti predsodek

  • “Otroke iz istospolnih družin bodo sovrstniki zavračali.”

Malo verjetno. Otroci so deležni ponižanja iz vrste razlogov — zaradi prevelike ali premajhne rasti, suhosti ali debelosti, različne barve kože, jezika ali veroizpovedi —, hkrati pa izkazujejo veliko psihološko “odpornost”, če imajo zaščito v domačem okolju.

Razen tega so lahko rejenci soočeni z enako ali še večjo zlorabo s strani sovrstnikov prav zaradi rejništva, zaradi česar se počutijo enako zlorabljene in nezaželene. V tem primeru pa največkrat nimajo družinske podpore staršev, ki bi jim stali ob strani v težkih trenutkih.

Ta predsodek je po svoje “krožen”, saj predpostavlja obstoj predsodka in se nanj sklicuje. Na podoben način bi lahko trdili, da se temnopolti vedno morajo peljati v zadnjem delu avtobusa zato, ker bodo sicer deležni šikaniranja in protestov. Na ta način rasnih stereotipov seveda nikoli ne bi rešili.

Šesti predsodek

  • “Istospolni starši bodo zlorabljali otroke.”

Takšnega stereotipa ne podpira nobena raziskava ali podatek, ki bi dokazala povezavo istospolne usmerjenosti s pedofilijo. V neki raziskavi iz leta 1994 se je pokazalo, da so v 74% primerov zlorab fantkov oz. otrok s strani moškega, storilci bili dejansko v heterospolnih razmerjih z materami fantkov ali drugimi ženskami, ki je bila v odnosu do tega fantka. (Are Children at Risk for Sexual Abuse by Homosexuals?, v: Pediatrics) Odkod torej preti večja nevarnost?

Sedmi predsodek

  • “Otroci, ki jih vzgajajo istospolno usmerjeni, bodo zaradi staršev odraščali v nemoralnem okolju.”

Težko je presojati, zakaj bi takšno okolje veljalo za nemoralno. Diskriminacija tu trči ob mejo: za vernike je vzgoja otrok v ateističnem duhu nemoralna, toda ateistom nihče ne brani, da ne bi posvajali otrok. Nekateri verjamejo, da je pijančevanje in igranje na srečo nemoralno vedenje, toda tudi takšni ne bodo označeni za neprimerne posvojitelje otrok.

Če izločimo vse, ki jih obravnavamo kot nemoralne, bi nam lahko zmanjkalo staršev, ki bi še sploh bili primerni kot posvojitelji.

Hkrati pa je verjetno jasno, da je bolj nemoralno pustiti otroke brez domov kot pa prepovedati, da bi zanje skrbele družine ali pari, ki si to želijo.


OpombaTekst je bil prvotno ponatisnjen na avtorjevem blogu In media res v sredo, 9. decembra, pod istim naslovom. Prvotno je bil objavljen decembra 2009. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE