Muzej nedolžnosti, palača sanj za Jergovića? Ne. Samo knjigarna in nagrada.

Slab mesec dni nazaj sem se zgodaj zjutraj iz Dubrovnika po bližnjici čez Bosno in Hercegovino — natančneje, Republiko srbsko — peljal v Črno goro.

Čuden je občutek, ko ti na vrhu hriba, ki gleda na jadransko obalo med Dubrovnikom in Cavtatom, zavihra srbska zastava. Na obali v Kuparih namreč še vedno nedotaknjene samevajo ruševine hotelov, ki jih je jugovojska leta 1991 tolkla s teh istih hribov in z ladij, pred odhodom pa — nekoč lastne počitniške kapacitete — še sistematično minirala. No, prek Rusa, ki je kupil pol hrvaškega gradbeništva, bo zdaj v Kupare prišel Ritz-Carlton.

A poanta je drugje: na vrhu drugega hriba, kjer se Hercegovina nad Trebinjem stakne s Črno goro nad Nikšićem (prelazu in mejnemu prehodu se priročno reče Klobuk), sem na črnogorskem radiu ujel novico, da je sinoči — rekel bi, da je to bil petek, 13., pariški črni petek — črnogorski predsednik Filip Vujanović na Cetinju podelil Njegoševo nagrado Miljenku Jergoviću za roman Rod.

Cvitkovič/Edo Maajka/Jergović

Davno je tega, kar sem imel fiksno idejo, da bo Jan Cvitkovič režiral film po komadu Eda Maajke Mahir i Alma, scenarij bo pa napisal Jergović. Tedaj smo se enkrat dobili na zagrebškem Britanskem trgu. Iz filma ni bilo nič, je pa Jan posnel spot po Edovem komadu Mater vam jebem (1,7 milijona ogledov na YouTubu).

SMS

Od takrat sem imel občutek, da lahko Miljenku pošljem kak SMS. Tu pa tam, kadar sem mislil, da mu imam kaj povedati. In imel sem mu povedati, no, praktično vedno, kadar sem prebral kaj njegovega. In ja, to je bilo zelo pogosto, saj praktično ne mine teden — če ne dan —, da ne napiše briljantne kolumne za Jutarnji, poetične vinjete za Radio Sarajevo, osebne ocene ene same podobe ali enega samega verza pesmi na svoji spletni strani. Le kdaj dragemu drugu uspe napisati tako močne knjige?

Pri 30 Selimović, pri 50 Jergović

Rod po svoji moči pripovedi, mojstrstvu strukture, zrelosti pogleda na rojstno mesto in neizprosnosti obračuna z umirajočo materjo zame pomeni zdaj, pri petdesetih, to, kar mi je pri tridesetih pomenil Meša Selimović.

Vem, Miljenko bi morda raje videl primerjavo z Andrićem ali Krležo, dvema zanj velikima iz teh krajev. A odkar sem Derviša in smrt prebral v izvodu, ki ga je moji mami, rojeni v Štrpcih pri Višegradu, podarila starejša sestra Milka — ki je imela s soprogom Mišom vikend na rečici Tinji, njun prvi sosed pa je bil Selimovićev brat (tisti drugi, preživeli) —, sem čakal, da se bo še kje kdaj osebno tako prepletlo z družinskim, topografsko z geografskim, besede pa z mislimi, da bom lahko rekel: “To je moja knjiga.”

Backstage, frontpage

Že ko sem v Miljenkovem predavanju o Kakaniji prvič izvedel za njegovega dedka Slovenca, sem bil še kanček bolj ponosen na svojega, ki je šel v taisto Bosno sekat črni bor za slovenjegraškega industrialca — in tam srečal soprogo Stojanko.

Ko pa se je ta zgodba v Rodu neskončno okrepila z vsemi nitmi in koreninami, postala do bolečine osebna in prav zato univerzalna, nisem samo dobil svoje knjige, temveč se je Jergović v teh naših krajih — ki so sicer širši od Njegoševe nagrade, vendar se jih v lepem vremenu z vrha Lovćena vidi vse — pridružil Ismailu Kadareju, Orhanu Pamuku in Ivu Andriću. Velikim, za vse čase.

Zame je definicija velikega človeka, da svet po njem vidiš drugače. Sam sem po Jergovićevih Dvorih od oraha južno Dalmacijo prvič videl kot backstage Rima — ne sedanjega, še manj fašističnega, ampak tistega starega, ki je še govoril latinsko — in frontpage, s katere se Bosna in Hercegovina spustita do morja. Brez zastav in trupel, zato pa z romanesknimi junaki.

Gosparu moj…/Dragi druže…

Zato je neizmeren užitek biti v Dubrovniku in se boriti za to, da piscu, ki je mestu posvetil roman, odprejo ne morda muzej (nedolžnosti) ali palačo (sanj), ampak preprosto knjigarno, kjer bi se o knjigah, o katerih sicer sam tako lepo in surovo odkrito piše, na odprti sceni pogovarjal s tistimi, ki jih pišejo.

Rad bi prišel do prijazne stare gospe v knjigarni Algebra na Stradunu (ki mi je na vprašanje, ali se še da dobiti Rod, rekla: “Gosparu moj, že štiri leta je razprodana, tiskajo pa je ne več.”) in ji rekel: “Draga gospa, pripeljali vam bomo Miljenka — in Orhana in Ismaila in Patricka in Svetlano. Sami vam bodo prinesli svoje knjige.”

Živim za ta dan. Do tedaj pa ob večerih, ko vsi moji že zaspijo, berem, kako se Miljenko ponovno prebija skozi meandre spomina in strmine rojstnega Sarajeva v knjigi Sarajevo, plan grada in mu pišem.

Zdaj, ko sem z mesidžev prešel na mail, si že upam kakšno besedo več. Recimo: “Dragi druže, kako se samo penješ kroz sječanje!”

Miljenko Jergović: Rod. Založba Fraktura, Zaprešić 2013. ISBN 978-953-266-519-2, 1.008 strani; 249,00 HRK (224,10 HRK).