Kaj sploh delajo na sejah Programskega sveta RTV Slovenija?

10.12.2015 / 06:08 Komentiraj
Zamudil sem prvi dve uri. No, verjetno ničesar. To kavarniško politiziranje sem nato gledal do konca. Do 10. ure zvečer.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti iz Davosa, 7. decembra 2015.

Prejšnji ponedeljek sem sedel v svoji züriški pisarni in pozno popoldne na portalu MMC slučajno opazil prenos seje Programskega sveta RTV Slovenija. Imel sem še nekaj dela, toda kljub vsemu sem začel spremljati razpravo o programu slovenskega javnem RTV servisa v letu 2016.

V zadnjih letih sem veliko slišal o teh sejah. Na RTV ni sestanka, na katerem ne bi kdo spustil kakšne opazke na račun sej in Sveta. Nikdar nisem imel časa (ali volje), da bi te dolge seje poslušal v živo. Tokrat pa sem si le privoščil spremljanje tega večurnega besedičenja — vsaj z enim ušesom in enim očesom.

In prišel sem na svoj račun. Kaj bolj bedastega in neresnega že dolgo nisem videl. Večina ljudi v tej sejni sobi je bila pravo nasprotje teh, ki bi morali sedeti na njihovih mestih.

Dve temi sta zaznamovali šesturno sejo. Najprej, na katerem radijskem programu bodo prenašali maše? Na 1. ali na 3.? Druga tema pa je bila povezana z oddajo ​Infodrom. — [Screenshot: Fokuspokus/RVTS.]

Zamenjava: tuje hočemo, svoje damo

Provociram naprej: kaj, če bi enkrat zamenjali vloge in ustanove? Programski svet RTVS pošljimo za tri mesece nazdorovat BBC ali ARD, BBC-jevega in ARD-jevega pa nadzorovat RTVS.

Druga varianta: naj gredo Marko Filli, Ljerka Bizilj in Miha Lampreht za tri mesece vodit BBC in potem še ORF, generalni direktor SRF in ZDF pa naj prideta za tri mesece vodit slovensko RTV. Ugotovitve za naše svetnike in direktorje bodo — podpišem! — veliko bolj uničujoče od mojega komentarja.

Vse narobe

Zamudil sem prvi dve uri seje. No, verjetno nisem zamudil ničesar. To sramotno kavarniško kvantanje sem nato s presledki spremljal vse do konca. Do 10. ure zvečer.

Nekaj dni sem potreboval, da sem se umiril. In prežvečil to, kar sem gledal in poslušal. Če bi se odzval takoj, bi bil odziv verjetno hujši. Prav je, da sem vse skupaj nekajkrat prespal.

Seja Programskega sveta RTVSLO je ogledalo slovenske družbe. Kaj je torej narobe?

Mislim, da je narobe vse.

2016: “Šport bo!”

Najprej nekaj besed o formi. V sejni sobi v 5. nadstropju stavbe na Kolodvorski si med sejami na daljših koncih mize sedijo nasproti vodstvo RTV in predsednik Programskega sveta, levo in desno — ne po političnem prepričanju — pa drugi člani programskega sveta. Morda petkrat, največ osemkrat letno.

Nazadnje so skratka zasedali prejšnji ponedeljek. Sprejemali so programski načrt za leto 2016.

Vodstvo je vidno naveličano in ošabno vzvišeno. Dolge ure sedenja z ljudmi, ki o vodenju medijske hiše nimajo pojma, se jim zdijo stran vržen čas in energija. Tako se ves čas tudi obnašajo. Poslušajo dolge referate in predavanja, vmes si nekaj malega zapišejo, potem pa na očitke in predloge ali pripombe odgovarjajo.

Generalni direktor Marko Filli se formalno vljudno zavija v pravniške formulacije. Ljerka Bizilj ves čas gestikulira, odkimava, poka grimase in se na veliko igračka s svojim mobilnim telefonom.

Vrhunec pa njena pojasnila dosežejo z odgovorom na vprašanje enega od svetnikov o financiranju in predvajanju športa. Biziljeva mu — parafraziram — kratko in jedrnato odgovori: “Šport bo!”

Tudi večina drugih odgovorov vodstva najbrž ni zadovoljila zahtevnejšega dela občinstva, ki smo sejo spremljali po internetu. Zagotovo pa ne bi smela pustiti ravnodušnih članov Sveta. Če ne prej, bi vsaj po fantomskem odgovoru direktorice TVS, da “šport bo” predsednik sveta moral sejo prekiniti z obrazložitvijo, da se iz nadzornega organa vodstvo res ne bo norčevalo. Tudi če so prepričani, da v njem večinoma sedijo dvorni norčki.

Popolnoma vseeno

A tudi to vodstva najbrž ne bi spravilo na kolena. Marko Filli bi šel delat nazaj v tehnični oddelek ali v koprski regionalni center, Ljerka Bizilj bi spet urejala 3. program in intervjuvala politike in nekdanje disidente, za Miho Lamprehta pa bi se že našla kakšna druga funkcija na Radiu. Morda prav na 3. programu, o katerem so preveč govorili tudi na omenjeni seji.

Vodstvu RTV Slovenija je popolnoma vseeno, kaj si o njih misli kdorkoli. Nič se jim ne more zgoditi. Nihče jih ne more poklicati na odgovornost.

Bogoslužje

Zdaj pa še malo k vsebini. Dve osrednji temi sta zaznamovali šesturno sejo.

Najprej, na katerem radijskem programu bodo prenašali nedeljske maše? Na 1. ali na 3.?

Prepričljive argumentacije za eno ali drugo možnost nisem slišal. Cerkev verjetno računa, da bi s prenosi bogoslužja na 1. radijskem programu ujela več naključnih poslušalcev. Drugega argumenta ne vidim. Vodstvo Radia pa s svojo argumetacijo razmišlja o ozko ciljanih, namenskih prenosih, ki vsekakor sodijo na 3. program — torej za ljudi, ki ne morejo ali ne želijo v cerkev, vseeno pa bi radi poslušali ta obred. Saj vedo, kje ga najdejo.

Samo še majhna opazka. Veliko se vozim. Tudi po odročnih krajih Slovenije in v zamejstvu. V avtu vedno poslušam 1. program Radia Slovenija. Marsikje v odročnih dolinah in v zamejstvu je sprejem signala 3. programa ARS boljši od sprejema 1. programa.

A kaj bi o tem, argumenti tu ne igrajo nobene vloge.

Infodrom in prekupčevanje z glasovi

Druga tema je bila povezana s televizijsko oddajo Infodrom. Tako argument predsednika Programskega sveta, da njegovi otroci gledajo običajni TV Dnevnik in zato ne potrebujejo vsak dan Infodroma, kot protiargument nasprotnikov, da je oddaja pomembna za vzgojo mladine, sta bila na trhlih temeljih. Gledanost oddaje kaže, da ne opravičuje svojega obstoja.

Zadnji dve uri seje sta bili — kako slovensko — namenjeni prekupčevanju z glasovi. Mi (ateisti in levičarji) bomo podprli maše na 1. programu Radia, če boste vi (konservativno desničarski del, blizu RKC) podprli obstanek oddaje Infodrom v dnevnem ritmu in radijski 3. program ARS v enakem obsegu kot doslej.

Veliko praznih besed, kompromisov, amandmajev in pogojna potrditev programsko-produkcijskega načrta za leto 2016 — to je bil izid maratonske seje.

Pa bo to dolgo sejanje praznih besed kaj pripomoglo k temu, da bo program RTV Slovenija v letu 2016 boljši, modernejši, ustreznejši, učinkovitejši, bolj gledljiv? Narejen z veliko manj ljudmi? Seveda ne.

Hribar in Bergant: preslišana

Sašo Hribar je že zelo blizu konca zasedanja družbo opozoril, da lahko to njihovo govorjenje spremlja tudi javnost. Ob tem se je vprašal, ali se sploh zavedajo, da jih ne posluša nihče, mlajši od 40 let — saj tudi skoraj nihče, ki še ni dočakal abrahama, očitno ne potrebuje tega javnega servisa, ker ga preprosto ne spremlja.

Sašo Hribar je opozoril na nekaj, kar so svetniki, jasno, preslišali. Povedal jim je namreč — pa tudi vodstvu RTV —, da so vedno bolj sami sebi namen.

Med opaznimi opozorili je bilo tudi vprašanje Igorja E. Berganta, ali je res, da za izvedbo programa vodstvo RTV Slovenija prodaja svoje delnice. Če je, je to nedopustno, je trdil.

Seveda je imel prav. Toda njegovo opozorilo ni naredilo vtisa ne na svetnike ne na vodstvo. Marko Filli je pojasnil, da bi brez prodaje delnic morali še veliko bolj skrčiti program.

Na problem prodaje delnic EUTELSAT je postal pozoren šele Nadzorni svet RTV Slovenija na seji dan kasneje. Do prodaje delnic so zadržani, zato so preložili odločanje o finančnem načrtu za izvedbo programsko-pridukcijskega načrta za leto 2016.

Arhiv

Nekdo je spraševal tudi o arhivu in njegovi digitalizaciji, ki poteka prepočasi. Tudi v zvezi s tem svetniki od vodstva niso zahtevali ničesar.

V zadnjih 25 letih sem kar nekaj časa prebil tudi v televizijskih arhivih. Dobra zgodba potrebuje odličen arhiv. Urejen in bogat. Omenjal sem že, kako je urejen arhiv na javnih televizijah v Avstriji, Nemčiji in Švici, verjetno tudi na BBC in še kje na urejenem Zahodu.

Vsak posnetek, ki ga je posnela RTV Slovenija ali kdo drug v njenem imenu, bi moral biti shranjen v arhivu. Ne samo objavljeni posnetki, temveč vse, tudi neuporabljen material. Vse to je nastalo z javnim denarjem za morebitno javno uporabo — morda danes, morda jutri, morda čez 50 let.

RTV Slovenija veliko svojega materiala zavrže. Iz malomarnosti, zaradi brezbrižnega odnosa do arhivskega materiala ali zaradi varčevanja. Sploh ni pomembno. Trdim pa, da bi za vsak uničen ali izbrisan posnetek, ki je kdajkoli nastal, moral nekdo odgovarjati, verjetno celo kot storilec kaznivega dejanja. Gre za zavestno uničevanje kulturne in medijske dediščine.

No, na tej seji tudi o tem nihče ni izgubljal časa in besed.

Nov svet in vizija

Če se vam ljubi, spremljajte enkrat sejo Programskega sveta na MMC. Vsi, ki prihajate iz poslovnega okolja ali ste že imeli opraviti s kakšno upravo v uspešnem podjetju ali poznate delovanje uspešnih nadzornih svetov, boste šokirani. Predvsem pa boste šokirani tisti, ki imate vsaj nekaj izkušenj s takšnim početjem v urejenem delu Evrope.

Na teh sejah sploh ne gre za to, da bi se karkoli spremenilo — ali bog ne daj celo na bolje —, temveč za nenehno merjenje moči. Na eni strani med posameznimi člani Programskega sveta, na drugi med njimi in vodstvom RTV Slovenija, na tretji pa vsi skupaj proti javnosti, ki vso to farso še kar naprej opazuje in plačuje.

Vsakdo, ki kritizira, naj pokaže še rešitve, boste rekli. Za začetek bi bilo dovolj, če bi se vpleteni začeli zavedati svoje vloge in odgovorosti. Najprej bi morali imenovati tak Programski svet — veliko manjšega kot z 29 člani —, da bi razprave postale tehtne, argumentirane in bolj v skladu s časom, v katerem živimo.

Še bolj kot to pa potrebuje RTV Slovenija nadzornike z vizijo. Z vizijo razvoja javnega servisa. In ko bo ta vizija jasna in predvsem z alinejami in številkami natančno določena, bo tudi mnogo lažje izbrati vodstvo RTV, ki jo bo uresničevalo.

In če je ne bo, naj gre drugam. Pa ne lepo nazaj v svojo varno službo. Dobesedno nekam drugam. Na trg. Dokler bo tako, kot je zdaj, ne pričakujte nič novega in boljšega.

Pravzaprav moram po ogledu seje priznati, da so programi na RTV Slovenija v resnici veliko, veliko boljši od samih direktorjev in Programskega sveta te javne ustanove. Vsaj to ni sramota, kajne?


OpombaTekst je bil prvotno objavljen v ponedeljek, 7. decembra, na avtorjevem blogu www.miranalisic.com pod naslovom Prava sramota, kajne?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE