After party: “Mami, jaz bi mela burko, ker sem v depri…”

Ko dobivam sporočila folka, jih je valda dost med njimi, k me hočjo spoznat. Itak, kdo ne bi rad tud v živo videl tazga odfukanca. Da preveriš, če je vse res. Pa pejmo na pivo, pa pejmo na tja. In pol začneš vsakmu vljudno razlagat, da si v depri, tesnoba, cela komedija z alkotom. Že tko ne preneseš ljudi, kamoli da bi zdej spoznaval še nov folk. Preveč energij me zmede.

In mi zadnjič en prijavi nazaj: “Kako ne hodiš nikamor? V knjigi te je en cel žur.” Jebo te v knjigi, zdej je sam še v moji glavi žur. In to un težek, zafukan after party.

Lansko poletje sem se tok zamorila sama s sabo, da nisem bla sposobna it do centra. Sam kle okol, do štacune, pa nazaj v zavetje. Mogoče se sliši smešno, sam je fucking žalostno. Da si sposoben sebe tok sfukat iz čistega miru, da nisi nč več sposoben, je pa tud jeba.

Ko je človek v pizdi

In mi dva rečeta, nej si dam na glavo kapo, gor pa sončna očala pa nej probam it čez center. Najprej mi je bla ideja total glupa, sam pol sem dojela, da nimam kej zgubit.

In piči veselo, sred poletja s kapo, pa z unimi ta velikimi sončnimi očali, k zgledaš k muha. Da te bo zdej itak tok ljudi gledalo, itak ne skontaš. Važn, da si ti cel zakrit. Mami, jaz bi burko.

In sem šla čez center, ampak še vedno me je stiskalo v želodcu. In pol tko počas, baby steps, korak za korakom. S pomočjo frendov, seveda.

Pride moment, ko si mora človek priznat, da je v pizdi. Konkretni. In da rabiš roko, da te potegne ven. In da nisi najbolj pameten na svetu, da je treba kdaj poslušat kak nasvet, da se je treba kdaj prepustit, zaupat komu, se pustit kdaj kam zvlečt.

Ampak ne, jaz rajš ranjeno sama doma: “Puste me vsi!”

Jesen, zima

No, sam ta s kapo pa očali je šla res čez vse meje in sem začela mal poslušat frende. Oktobra je bla scena taka. Kako me sosedje vsako jutro gledajo, kako grem na kolo, direkt do Tivolija na bazen, iz vseh cunj v kopalke, v mrzlo vodo, odplavat, pa spet v cunje, na kolo, kuča. Ko sem ob 11. dopoldan sedela pred kompom, sem že pametovala: “U, dans odplavala 750 metrov. Pa un ta luškan plavalc je bil spet.” In to brez kape pa očal. In tko naprej do februarja.

Novembra za rojstni dan je bla cela Metelkova moja. Ko sem se ob 8. zjutri čist nabliskana vozila s taksijem domov, sem se zadrla šoferju: “Ustav na črpalki nujno!” Naspidirana koma, pa brskat po Nedelu, če sem jaz notr. Tok sem bla zblojena, da se nisem najdla, pa sem bla na naslovnici napisana. In pol taksistu na ves glas na ušesa: “Lej me, motherfucker! Čez celo stran!”

Fuck. Sam boljš to, k una tesnoba. In za novo leto bla kr na avionu proti Amsterdamu. 10 dni počitnic.

Čaki, a nisi še par mescev nazaj nardila celo dramo, če je blo treba it 3 metre od bloka? Aja, mal si zmanjšala drink pa začela koga poslušat.

Konec pravljice

Ampak se je pravljica hitr končala. Je vidla teta sreča, da mi gre predobr in me je spotaknila na prehodu kle pr WTC in je šel moj gleženj v franže. In si doma na berglah in ni druge, k da greš spet v čisti poden.

In mine cel let tko. In ko pride spet tvoj rojstni dan, ne greš nikamor ven. Nobeno prepričevanje od nobenga ne pomaga. Okej, kosilo pr mami, s frendi seveda, ampak to je pa to. Puste me vsi.

Hamo & Tribute 2 Love

Ampak čeprav sem se izognila rojstnemu dnevu, sem vedla, da me čez dva dni pelje mamenko od Šaleharja za rojstni dan na koncert  od Hamo & Tribute 2 Love. Depra gor, tesnoba dol, kar sem obljubila, sem obljubila. In sicer, da ne bom zahinavila. In že zjutri panika frendom: “Ne morm nikamor. Ne morm med ljudi.” In vsi nazaj: “Ma dej mir, sej bo fajn.” Sej mami Šaleharjeva je carica in šteka mojo situacijo, sam jaz vseen s sporočili: “A pivo majo? Kok dolg bo to? Jaz hitr živčna ratam.” — “To je teater.” Jesus fucking Christ! Kakšen teater, dejte mi burko! Ženska, pridejo te iskat, peljejo te na drink, peljejo te na koncert, pripeljejo te nazaj. Pa kaj bi ti še rada? In se prepustiš in zaupaš. In se ga tud nabiješ. Osem zvečer je osem zvečer.

Sédlo

Ampak namest da furaš doma depro, kr naenkrat sediš tam me ljudmi. In se smeješ foram. In ploskaš na komade in se dereš: “Woohoo!” Poslušaš muzko in uživaš. Da je blo top, pove že dejstvo, da je trajalo skor tri ure, jaz pa nisem nč težit začela. Edin na konc, ko so še enkrat prišli na oder, sem že mela pripombe: “Valda, da bi oni še. Lej, oni majo pivo.” In pol še spredi pirčki pred SiTi teatrom, srečaš še druge po fulih letih, še iz cajtov, ko sem pisala glasbene reportaže. (To so une jebe, k pišem vse pravilno, če vas že moti moj stil.)

Sam ker si nabomban, ti dol visi, na konc že sikaš tam enmu iz benda: “Ej, a nisi bil ti prej na odru?” Za finiš so me dostavli ob enih zjutri domov. Doma sem se vsedla, prižgala joint, odprla zadnji pir, si prižgala musko pa rekla: “Uf, je sedlo it med ljudi.”

In ko sem drug dan frendu poročala: “Ne boš verjel. Na konc je blo super,” je sam odgovoril: “A bejž.” Bejž ja. Ker sem debil trmast in ne poslušam nikol nobenga. In rajš sama furam svoj safr.

Honorar + stroški

In pol drug dan Metki sporočilo: “Ej, ful hvala za včer. Upam, da nisem bla preveč naporna. Pa sej veš, da sem tko, kot da mam 12 let. Zdej sem pa vse dojela. Zdej bom pa zares. Kdaj Rožnik?”

Bom ja, sem že na Rožniku. Fuck, kok rada si lažem.

In glih zdej, ko to pišem, sem dobila sporočilo, če pridem nekam na pogovorni večer. Ja, vmes, ko pišem kolumno, tud na FB visim. Jebo me ta Zuckerberg. Da bog da, da mu je hčerka strelka. Sej povabilo je top: “Mi smo si zaželeli tebe, ne nekih povprečnežev, pa pivo čaka, pa ful bi bli veseli, če prideš,” pa so mi takoj bližje.

Ampak ker je situacija taka kot je, je bil moj odgovor: “Depra, tesnoba, zapitost. Pa še fotkanja ne maram pa to.” Pizda, k da izigravam miks med Heleno Blagne pa J.Lo. Kr eni pogoji.

Kdaj si mislim, ker bebec sem. Kaj bi eni dali, da bi jih tko vabili, da bi lahk kej prebrali, kej povedali. Jaz pa kr po svoje s svojo trmo dalje. Predvsem pa se mi ne da delat neki, kar nisem, in na silo.

Sam ker sem prijazna dečva, na konc vseen rečem: “Sicer bo težka, ampak obljubim, da bom razmislila.“ — “Aja, seveda,  honorar + stroški.” — “Super. Preberi še enkrat vrstice zgoraj.”