Zdaj razumemo, kako razumejo piščance

Ko so ruski investitorji pred leti prevzeli Slovensko industrijo jekla, sem prodajo ocenila kot dobro potezo dotedanjih lastnikov. Rusi bodo pa ja znali upravljati s to dejavnostjo, saj za svoje industrije, konstrukcije in dimenzije potrebujejo nepredstavljivo količino jekla, ki so ga pridelovali tudi sami.

So tujci, po vsej verjetnosti neodvisni, brez povezav z domačimi tajkunskim elitami, vlagajo svoj lastni denar, vstopajo na dolgi rok. In res jim je šlo dobro. Škandalov ni bilo, poslovanje je bilo obetavno, izvoza skoraj 90%, EBITDA in drugi poslovni kazalniki so rasli. Vzorna tuja naložba.

In potem pridejo piščanci

Da bi razumeli, kaj je lahko skupnega jeklu in piščancem, bi bila potrebna poglobljena analiza. Kakšen sprevržen manever se je skrival za odločitvijo, da SIJ dokapitalizira oz. kupi Perutnino Ptuj?

Tega še nekaj časa ne bomo vedeli. Dokazuje pa moč in vpliv naših skorumpiranih elit, ki jim je uspelo prepričati celo tradicionalno poslovno zadržane in z dvomi oborožene Ruse, da je naložba v belo meso, bedrca in perutničke bolj smiselna kot pa v vijake, pločevino in druge jeklene produkte.

Meni 14, tebi 8

Za tem manevrom verjetno tiči pohlep, zapisan v opcijskih pogodbah — kot že velikokrat doslej pri naših menedžerskih strukturah. Prodati svoj delež v firmi po dobrih 14€ za delnico, medtem ko drugi delničarji dobijo samo 8€, je odličen posel — seveda za dosedanje vodstvo.

In v tem ne vidijo ničesar nezakonitega. Zanje je to pošteno, zakonito, v skladu s poslovnimi običaji in kaj vem kakšnimi umetelno oblikovanimi izjavami.

Odstop? Ah, dajte, no!

Če nič drugega, je lastnikom tistih, ki razumejo piščance, kriminalistična preiskava dala vedeti, da tu nekaj smrdi. Nemudoma so sporočili, da takšno ravnanje piščančje uprave meče slabo luč tudi na SIJ, da sodelovanje ne bo več mogoče in zahtevali njihov odstop.

Predsednik piščančje uprave Roman Glaser pa se ne da. Zakaj bi odstopal, če je vse zakonito? V Sloveniji preredko kdorkoli odstopi s funkcije, zato bo tudi tokrat šlo na trdo. Vsaj navzven. Povsem možno je, da bo predsednik piščančje uprave v resnici v pokoj šel kot milijonar in zaživel svoje tretje življenjsko obdobje v finančni brezskrbnosti.

Do živega mu ni prišla afera s Probanko, niti z Merkurjem, niti s Savo in še katerim slovenskim podjetjem, pa mu očitno tudi ruski SIJ ne bo škodil. Čas za pokoj je tako ali tako tu, vprašanje je le, kako debel bo takrat žep ali bančni račun.

Piščančja resolucija

Ta zgodba me je pogrela do te mere, da ptujskih piščancev v prihodnje ne bom več kupovala. Ne želim polniti žepov lumpom in prevarantom, ki nas imajo načrtno in pri polni zavesti za norca. Ne želim svojega denarja vlagati v pokojnino nekoga, ki bi denar, nakopičen v svoji poslovni karieri, v resnici moral podariti socialno ogroženim. Če mu že pravni sistem nič ne more, bi mu vratolomne finančne grehe vsaj malo odpustili na račun dobrodelnosti.

In nenazadnje, ne vem, ali ne bi kdaj ugriznila v kakšno jekleno koščico, kar bi me stalo kakšnega zoba.

To pa je že druga zgodba, ki je tudi zelo draga.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 5. decembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Moč naših gospodarskih elit – jekleni piščanci. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.