Hočete seks, pa nimate časa za osvajanje? Prijavite se na Tinder.

Film P.S. I Love You sem gledala že drugič. Kot ob vseh romantičnih filmih sem tudi pri tem porabila paket robčkov.  Vedno jokam.

No, tokrat mi je dal misliti lik Denise, ki ga s podobnimi osebnostnimi karakteristikami kot v Prijateljih igra Lisa Kudrow. Sedmino v baru Denise izkoristi za spoznavanje potencialno primernih moških. K vsakemu, ki je kolikor-toliko lušten, pristopi s pohvalo o njegovi kravati in ga vpraša po stanu, spolni usmeritvi in zaposlitvi. Šele tretji je samski, ni gej in ima službo. Samozavestno ga poljubi — a ker s poljubom očitno ni zadovoljna, se skremži, zmaje z glavo in gre stran.

Vprašanja, ki jih Denise zastavi že takoj, zanimajo vsako žensko, ki vidi vizualno privlačnega moškega. Toda namesto, da bi ga vprašale direktno, manipuliramo z zvitimi vprašanji, brskamo po spletnih objavah, sprašujemo znance, na koncu pa si še marsikaj napačno razlagamo in koga tudi po krivem obtožimo homoseksualnosti.

Zakaj se pretvarjamo?

Zguba časa

In ne samo to. S tem izgubljamo tudi veliko časa. Iz službe prideš ob petih, nekaj poješ, se preoblečeš v trenirko, pelješ psa na sprehod in se udobno zlekneš na kavč s knjigo v roki ali z dobrim filmom v predvajalniku. Včasih pride na obisk prijateljica.

Če pa si z dogovorjena za zmenek, se moreš odpovedati udobju poležavanja in se znova obleči. (Pa še slabe volje si, ker nič nimaš.) Pa znova nanesti ličila in zapravljati čas in denar za prevoz do mesta srečanja. Po možnosti si moraš organizirati še varuško za psa.

Če gresta v kino, na predstavo ali kak drug družabni dogodek, ti  osnovnih informacij morda ne uspe pridobiti niti na prvem zmenku. Zato se ti lahko zgodi, da si že rahlo do močno zaljubljena, ko izveš, da je tip v resni zvezi ali celo poročen!

Potem cele dneve hlipaš ali se celo zavestno podaš v takšno zvezo. Čez nekaj mesecev — ko ugotoviš, da nikoli ne bo zapustil žene — ne samo hlipaš, ampak cele dneve jokaš in se nažiraš s sladkarijami.

Ne samo čas, tudi veliko trpljenja bi si lahko prihranile, če bi hitro dobile odgovore na ključna vprašanja. Zakaj torej tega ne delamo?

Tinder

Moja kolegica Ana se je pred meseci preselila v Italijo. Dobila je službo v veliki korporaciji. Dela cele dneve, a v delu uživa. Na žalost nima skoraj nič časa, seks pa ji je vedno veliko pomenil. Tako kot meni recimo kava.

No, in ker je v resni stiski s časom, fante spoznava skoraj samo še na Tinderju. 

Tinder je aplikacija/omrežje za dejtanje, ona pa jo uporablja le za iskanje priložnostnega seksa.

Glede na njen opis zadeva deluje tako, da se ti ob prijavi prikažejo profili oseb, ki jih GPS zazna v bližini oz. v radiju, ki si ga nastaviš. Tistemu, ki se ti zdi zanimiv/privlačen, lajkaš fotografijo. Če te polajka tudi on, se vama odpre okence za pogovor in se lahko dogovorita za srečanje.

Ana pravi, da včasih nima časa niti za frizerja — kako bi ga šele imela za drink, kino in podobno sranje, ki morda nikoli ne pripelje do njej tako zaželenega konca.

Take it or leave it: Kein Vorsprung durch Technik

“Veš, vsak dan delam do desetih zvečer. Ko kakšen dan zaključimo prej, si zaželim seksa. Dobrega seksa. Vsem, s katerimi si dopisujem, to tudi povem,” mi razlaga.

Odziv je seveda dober. Brez ovinkarjenja. Vsi takoj vejo, pri čem so in kaj lahko dobijo. Take it or leave it. Pošten odnos. Tako redek danes.

“No, enkrat se mi je zgodilo,” je nadaljevala, “da sva že bila pri njem. Stvar je očitno vodila do tega, kar sem si želela, bila sem že vznemirjena, ampak tip je imel res majhnega. Tako majhnega, da mu nobena tehnika ne bi pomagala.”

Njen obraz je bil v tistem trenutku zelo sočuten.

“Od takrat se tega ne grem več. Na žalost. Ne bom se vozila do Trevisa, vmes po možnosti obstala še v zastoju, na koncu pa se bom morala do vrhunca pripeljati sama. Zakaj bi potem sploh odhajala iz stanovanja?”

“In?” sem vprašala: “Kako si rešila problem?”

“Enostavno. Ko si izmenjava številki, mu nagajivo napišem, da si želim, da mi pošlje fotografijo svojega penisa, da bom cel dan mislila nanj. S tistim, ki mi je noče poslati, se ne dobim.”

Lahko njej, ki ne živi v Ljubljani

Lahko njej, ko pa živi v mestu, kjer nikogar ne pozna in kjer bo morda ostala največ nekaj let. Tudi Denise iz filma živi v New Yorku, kjer je verjetnost, da bo v prihodnosti še kdaj srečala moškega, ki ga je pravkar spoznala in mu postavila neposredna vprašanja, manjša od verjetnosti, da bo na sedmini srečala bodočega partnerja.

Meni pač ne bi bilo prijetno, če bi naključnega moškega v baru spraševala, ali je samski, gej in ali ima službo — potem pa ga po možnosti v ponedeljek srečala na kakšnem sestanku.

V Ljubljani se to večkrat dogaja, veste. Zato smo punce zelo previdne, s kom spimo samo za eno noč. Mesto je premajhno, možnosti, da ga boš še kdaj srečala, ko se zjutraj izmuzneš iz stanovanja, pa prevelike.

Čar negotovosti

Ker sem globoko v sebi vedela, da težava ni v tem, da bi se pretirano obremenjevala z mnenji drugih, mi vprašanje, zakaj nisem neposrednejša v odnosu do moških, ni dalo miru. Odgovor sem dobila šele potem, ko sem se vživela v kožo moškega.

Kolega mi je namreč razlagal o tem, da je na Metelkovi spoznal punco: vprašal jo je, ali ima fanta, ona pa je samo odšla stran.

Takrat me je spreletelo. Tudi sama bi verjetno storila enako. Zakaj? Ker bi me s svojo direktnostjo prikrajšal za čare spoznavanja novih fantov. To, da ne vem, ali sem nekomu sploh všeč, zbuja v meni zanimive občutke, ki se jim rada predajam. Čeprav sem neučakana in bi v tistem trenutku dala vse na svetu, da bi dobila njegovo potrditev, po drugi strani ne bi bila rada prikrajšana za vznemirjenje, ki jo daje prav ta negotovost.

Vse drugo — ali je gej ali brezposeln — pa je samo dober material za na kavo.