Malenkosti štejejo. Moji boki ti bodo hvaležni.

V stari, malo abšlesani kavarni sem sedela v kotu. Vedno se usedem tako, da imam pregled nad prostorom in da nihče ne more sedeti za mano. Časopisov nisem brala, ker je bil jezik res eksotičen. V telefon nisem gledala. Samo opazovala sem ljudi. Razkošje, ki si ga v Ljubljani ne privoščim. Pa je blagodejno. Joga za možgane.

Naročila sem kavo, natakar je bil hiter, klepetav. Spraševal me je, od kje sem. Povedal, da on tudi ni od tu. Z igrivim nasmehom. Oči so mu žarele. Zgledalo je, kot da uživa v vsakem trenutku svoje službe.

Kar je v Ljubljani težko, roko na srce. Najprej jih je treba čakat za naročilo. Traja, da prinesejo. Potem jih je treba skoraj prosit, da lahko plačaš. Pa vseskozi malo mimo gledajo.

Obstajajo pa izjeme, ki sem jih vesela. Njihovo edino delo je, da se ljudje v lokalu dobro počutijo, in da dobijo, kar so naročili. Dodatek, ki zaleže, je nekaj igrivosti. Bolj kot servilna prijaznost.

Me pa zbode vprašanje: “Kaj bova?” Jaz bi kavo, ti jo boš pa postregel. Midva ni opcija.

Sedela in opazovala

Skratka, sedela in opazovala sem. Tiste, ki so samo sedeli. Kako se počutijo? Kaj govorijo njihove poteze? Čakajo koga ali samo so? Geste, poze, izrazi. Pri mizah, kjer jih je sedelo več, so bili bolj zgovorni. V kakšnem razmerju so? Se poznajo že dolgo? Je kava poslovna? Hm, za posle sta preživahna. Starejši par v mirno sedi. Dajeta vtis, da sta že dolgo skupaj in da sta si že veliko povedala. Udomačena tišina.

Tako treniram pogled, domišljijo za zgodbe. Klasika, vem. Knjige o tem so že napisane, filmi posneti. Pa vendar.

Po dobri uri prosim za račun. Natakar je še vedno hiter in prijazen in pove, da je kava že plačana. Neznani gospod me je častil. Natakar je nabrit, nekaj mežika, ampak ne sme povedati, kdo je plačnik moje kave. Gledala sem naokoli, ugibala s pogledom. Pa saj ni pomembno. Plačal mi je kavo in hoče ostati skrit. Lepo.

Malo me je pa le navilo. Ko sem odhajala, sem bila malo bolj pokončna. Trebuh noter, ramena odprta, boki za nianso mehkejši. Nisem več gledala naokrog, ko sem zapuščala kavarno.

“Glej jo, fajn ženska…”

Prizor, ki sem ga že nekajkrat doživela v tujih mestih. Na Dunaju ali v Berlinu so mi večkrat na cesti vrnili pogled. Redkokdaj me je kdo zvedavo buljil, češ, kaj me gledaš. Drug drugemu se nasmehneva in greva naprej.

V Beogradu se mi je zgodilo, da mi je nekdo plačal pijačo in mi potem z druge strani lokala nazdravljal. Grem do njih in se zahvalim. Seveda, ajmo nešto popit. Nekoč davno je bil to gej in pogovor je bil zabaven. Pozornosti sem bila vesela.

Klepetanja z neznanimi moškimi je v tujih krajih več. Seveda mi godi, da me opazijo. Pa še nič nočejo od mene. Vseeno je bilo nekaj igrivega v zraku. V mestih, kjer mi vrnejo sumljiv pogled na ulici, ko jih samo mimogrede oplazim ali fokusiram, me je vedno malo zaskrbelo. Ne da bi mi kdo kaj naredil, ampak ker so tako tečni in sumičavi.

Za prijaznost ni treba veliko. Za rahli erotični impulz tudi ni treba veliko. Ne gre za akcijo, gre za obet. Opažena sem bila. Nekdo si je mislil: “Glej jo, fajn ženska…”

Hvala.

V Ljubljani ni te erotike

V Riu je prijazno in mimobežno spogledovanje lahko dvorezen meč. Kar takoj sem bila povabljena na pijačo domov. Ko smo plesali na ulici, se je najprej javil premlad mladenič in plesal tako, da bi ga samo gledala. Gospod, ki je komaj hodil, je ob glasbi vihtel palico in mi mežikal. No, nekdo je imel takoj nož v roki… 

Vrvelo je tudi na sobotni tržnici. Malo sadja in zelenjave je bilo, so pa zato vsi plesali. Si predstavljate, da bi to počeli — spontano seveda — v soboto dopoldne na ljubljanski tržnici? Naj ne utihne moj glas, dokler ne uzrem tega prizora.

V Ljubljani ne čutim te erotike v zraku. Zmahani pivski pogledi resda premerijo vsako žensko, ki vstopi v lokal. Z očmi zavijam, ko v družbi treh moških računamo, koliko mora dati vsak za svojo kavo. Z leti me grabi klasični impulz: bodi dec. Plačaj tisto kavo in ne poudarjaj tega. Vse me mine, ko mi neredko kakšen moški reče: “Bom jaz plačal. Saj vem, da nimaš denarja.” Marš!

Seveda pa sem bila že presenečena, ko je v lokalu nekdo pristopil in rekel: “Slišim, da se pogovarjate o moških in ženskah. Lahko še jaz nekaj povem?” Super, daj. In je.

70+

Največ nagajivih replik dobim v dvigalu bloka, kjer živim. Od gospodov, starih 70 plus. “Če bi bil mlajši, bi ustavil ta lift…” Ali pa: “Že nekaj dni vas nisem videl, kje pa ste uživala?” Z nasmehom nagajivega mladeniča, ki ne ve, kam bi z viškom energije. Prisrčni so. Zavidam jim to. In takoj sem boljše volje.

Malenkosti štejejo. Povabilo na kavo, odpiranje vrat, prijazen pogled, nagajiva izjava. Ni me treba reševat pred zmajem, popravit avta, uredit vse moje probleme v življenju. Povabilo na kavo s komplimentom in vprašanje: “Kako si?” Ti me samo opazi in mi daj to vedeti. Moji boki ti bodo hvaležni.