Če ni dela, ni niti trga dela

O tem, da se je pri nas država organizirala kot domačija, ki skrbi samo za lastno preživetje, sem s čisto teoretičnega stališča že pisala. To je samo še en dokaz, kako se v današnji slovenski družbi realizira logika socialnega partikularizma — torej zgodovinsko vzpostavljena logika organiziranja socialnih skupin.

Izkušnja izpred tedna dni pa me je do konca prepričala, da je ta sicer logična teoretska izvedba o domačijskosti ministrstev v resnici način, kako te institucije dihajo in živijo.

Strokovni posvet. V narekovajih.

Imeli smo strokovni posvet. O tem, kako so se slovenska gospodinjstva prilagodila krizi.

Na njem so sodelovali tuji financerji. Ki so se obnašali nedopustno. Tako kot se tujci — še posebej tisti, ki Slovencem dajejo denar za karkoli — pač obnašajo: oholo in z (ne)naklonjeno, paternalistično, vzvišeno dobrohotnostjo.

Na posvetu pa so bili prisotni tudi predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ki bi ga morali preimenovati v Veleministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in neenake možnosti.

In če so se tujci obnašali kot paternalistična zemljiška gospôda, so se predstavniki ministrstva obnašali kot domačija. Ki se trudi. Kot se za domačijo spodobi. Maksimalno. Kar je normalni način delovanja domačije. Da se trudi na način, da tiste zunaj lastne domačije vidi kot negativce. Sovražnike.

Pozor, brezposelni!

Sovražniki/negativci so bili seveda nezaposleni. Ti so v njihovih očeh problem. Tisti problematični. Problematični zato, ker ne delajo. Ker si ne najdejo dela. Ker se ne vključujejo aktivno v trg dela.

Zgodba je bila nekako takšna: nezaposleni so problem, ker so doma brez dela že več kot pet let. Ker tisti, ki so doma brez dela že več kot pet let, so za trg dela izgubljeni. Njih v trg dela ni več mogoče vključiti. So neaktivni. Za nameček pa si — lepo vas prosim! — na vse načine prizadevajo, da bi preživeli. Tudi z delom na črno. Kar pa seveda ni dopustno.

Ne moreš delati tega, česar se slučajno spomniš

Zato se je treba teh nezaposlenih, ki se obnašajo na nedovoljene načine, lotiti tako, da bodo prenehali biti problem.

Ko je gospa državna sekretarka nehala poslušati svoje predhodnike, je z vzvišenega piedestala in evidentno brez ustreznega družboslovnega znanja ugotovila, da seveda nimajo pojma, ker ne poznajo številk. Ona pa jih.

In da je to, je rekla, da se govori o tem, da si nezaposleni na vse načine prizadevajo preživeti, sicer v redu. Da pa to seveda ne pomeni, da lahko za lastno preživetje delajo kar vse. Karkoli. Da je treba tu vzpostaviti red. In nadzor. Kajti vsak pa res ne more delati, kar se pač spomni, da preživi.

Trg dela? Kateri trg dela?

Povedano je potrdilo tisto, kar pripovedujejo moji terenski opazovanci: namreč, da MDDSZ nima pojma, za kaj gre.

Prvič: ugotovitev, da so nezaposleni problem zato, ker niso aktivni, ker ne iščejo aktivno zaposlitve, ni točna. Nezaposleni so še kako aktivni. Ne samo v pisanju nesmiselnih prošenj. Ki so jih številni napisali na stotine. Brez uspeha, seveda.

Zakaj? Ker nimajo zvez, da bi zaposlitev dobili, ali pa zato, ker dela zanje ni. Govoričenje ljudi z Ministrstva, da bodo zagnali projekte (od katerih bodo seveda sami zaslužili), skozi katere da bodo nezaposlene aktivirali za trg dela, ima namreč strukturno napako. Ki se ji reče: za kateri trg dela pa? Kje vidijo tisti trg dela, za katerega bodo aktivirali nezaposlene? Tega trga dela ni. Dela ni. Za ogromen del nezaposlenih. Za moje diplomante. Magistrante. In doktorante. Za prekaljene menedžerje kulture. Za brezposelne iz MTT-ja. Metalne. TAM-a. Elektrokovine. Hidromontaže. Litostroja. In večine nekdanjih podjetij. Dela ni. In če ni dela, tudi trga dela ni. Česar na MDDSZ očitno še niso opazili.

Zato bodo spet porabili tisoče, verjetno stotisoče evrov za to, da bodo delavce aktivirali za nekaj, kar sploh ne obstaja. Od česar bodo seveda imeli koristi zgolj oni sami. In morda nekaj nezaposlenih posameznikov.

Sklep (drugič)

Resorno ministrstvo očitno sploh ne ve, v kakšni državi živimo. Kako je tu s trgom dela. In predvsem: ne ve, da je brezposelnost strukturni problem. Ki izhaja iz dejstva, da je Slovenija neoneokolonija. Ne gre za lenobo, neaktivnost in podobne napake nezaposlenih. Gre za logično posledico umestitve Slovenije v pozicijo neoneokolonije v svetovnem kapitalizmu.

Na odgovornost je treba poklicati vlade. Sedanje. In pretekle. Ne pa nezaposlenih. Ti so žrtve. Krivci so drugje.

In tretjič: zaposleni na MDDSZ pa tudi ne vedo, da je že Marx zapisal, da kapitalizem strukturno proizvaja brezposelnost in revščino. To sta dve temeljni značilnosti kapitalizma. Posameznik lahko napiše na milijarde prošenj, se aktivira in naredi vse tečaje in usposabljanja za aktivno vključevanje nezaposlenih v (neobstoječi) trg dela, pa brezposelnost ne bo kar izginila. Na tak način lahko morda rešimo kakšno individualno zgodbo konkretnega posameznika. A ne vseh nezaposlenih. Ne v kapitalizmu. Ne v neoneokoloniji.

Moj predlog: če zaposleni na MDDSZ res hočejo odpraviti brezposelnost, se morajo organizirati za rušenje kapitalizma v Sloveniji. Če bodo to storili, se priključim.