Porunkljevanje Slovenije: “Imam jajce, ergo opstajam.”

3.12.2015 / 06:08 Komentiraj
Leta ideološkega haiku džihada na Twitterju so naredila svoje. Se je SDS splačalo tekmovati s kmeti, kdo je večji kmet?
NAROČI SE PRIJAVI SE

Že dolgo se nisem v kak tekst poglabljal tako strastno kot v sveži [pozneje izbrisani, op. Fp.] tvit poslanca SDS Marijana Pojbiča:

“Poskus uničenja osnovne celice to je družina, je neprestana želja komunistov, ker za njih ne opstaja nobena vrednota razen pokoli.“

Če besedo komunist zamenjamo z zombijem, dobimo nekaj, kar bi vsebinsko lahko prilepili napovedniku za novo sezono The Walking Dead. Pretiravanje, ki bi ga še ljubitelji B horrorjev težko prebavili.  Pripisati nekomu — pa čeprav gre za hudobnega komunista —, da je njegova edina vrednota klanje, je tako radikalna nebuloza, da je že neškodljiva. Pravzaprav je slogovna radikalnost poslanca Pojbiča bolj radikalna od radikalnosti očitka samega. Zato ga izniči. Poslanec Pojbič je tviteraški klavec. Bridki handžar njegove slovnice v enem samem zamahu izvede salto mortale polpismenosti:

“G. predsednik vlade Cerar in države Pahor, kje so vajine "jajce", da povesta, da je varnost Slovenskega naroda pomembnejši od migrantov.”

Marijan Pojbič: “Poskus uničenja osnovne celice to je družina, je neprestana želja komunistov, ker za njih ne opstaja nobena vrednota razen pokoli.“ — [Screenshot: Fokuspokus/Twitter.]

Neznanje je častno

Ker je na tipkovnici med B in P precejšnja razdalja, bi Pojbičev “opstaja” težko pripisali navadnemu zatipku. Gre za zavestno držo, ki je močnejša od neznanja. Pravzaprav je neznanje častno, saj slovnica z leporečjem in pravopisom vred pritiče samo mestnim komunajzarjem oz. novokomponirani buržoaziji.

Marijan pa nalašč ni tak. On je tak, kakršen je! Je neotesana konstanta, ki se ne ozira na to, ali je v je kabini zetorja ali na prižnici parlamenta. Med nogami ima svoje “jajce“. Njegov svet je enostaven kot prvo veroučno berilo, binarno preprost: nič ali ena, dobro ali zlo, naši ali vaši, komunisti ali angeli. Med nogami so jajce. Če jih ni, si palček režima:

“Vsak se lahko zmoti pri pisanju. Bistvo je, da je ključna vsebina. Na žalost ste vsi, ki komentirate, pač palčki režima. Ha.”

Ha!

Zakaj šef ne ukrepa

Kot pravnomočno obsojenega palčka režima me živo zanima, kaj se mota po poslančevih cerebralijah, ko nastaja njegov haiku? Ali razmišlja o tem, kaj razmišlja njegov strankarski šef, in ga poskuša prehiteti? Ujeti? Ali tuhta, kako bi šefovo retoriko z dodatnim poenostavljanjem še bolj približal sleherniku? Ali sploh kaj razmišlja? 

Pa zakaj šef ne ukrepa?

Če ti je ekonomska in razvojna vizija SDS še tako blizu, te take krjaveljske nebuloze pahnejo v slutnjo sumljive patologije. So liki, ki ga zvesto obdajajo, šefu res všeč? Ali pa jih preprosto ne more obvladati? Oboje je nesprejemljivo.

Zakaj se hard core fani SDS oddaljujejo od spodobnosti? In sodobnosti? Zakaj ne premorejo humorja, erotike, samoironije, pravopisa? Zakaj je slog, ki so so si ga očitno izbrali kot propagandistično popolnost in zaščitni znak, okleščen vsake omike?

Morda ima prav Boštjan M. Zupančič, ko desnici očita, da se je v neki točki odrekla urbanemu. Ampak ta ugotovitev drži le parcialno. NSi zveni danes bolj umirjeno, sredinsko in urbano od SDS. Poslovile so se skoraj vse strankarske face, ki so uživale ugled tudi v očeh nevernikov in strokovnjakov. Rupel, Jambrek, Virant, vsi so tako ali drugače postali previranti — ali pa so tako kot Žiga Turk izgubili stik z jedrom.

Meškotovo priznanje za slovnico

Porunkljevanje Slovenije je stara drža stare stranke. Celo občinske volitve v Ljubljani je SDS nekoč izgubila s harmoniko in avbami, čeprav Arhar ni bil slab kandidat. Je pa na ta način za dekado in več ustoličila kmeta, ki namesto z mehom kraljuje s suspenzom partizanskega in dalmatinskega populizma. Se je splačalo tekmovati s kmetom, kdo je večji kmet?

Bilo je tudi nekaj manj posrečenih poskusov, kako izpasti urban, mogoče celo kul. Nikoli ne bom pozabil, kako si je Korošica Zofija Mazej Kukovič mesto ljubljanske županje hotela prirepati s Čukurjem, ki je sinonim za Velenje. Če bi pojem nepristno lahko opisal s prizorom, potem je to to.

Leta vztrajanja pri ideološkem haiku džihadu so naredila svoje. Prišli smo tako daleč, da je priznanje Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov, skoraj dobil Roman Leljak. Mojster besede je potem tvitnil svoj zadnji publicistični presežek: “Na predlog in zahtevo Jože Možine mi je danes odzveto Meškotovo priznanje.”

Wow!

Da je ubogi kolega Jože Možina še isti dan na Twitterju postal prvi udbaš domovine, verjetno ni potrebno posebej poudarjati.

Fantje, dajte ga prosim manj srat!

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE