Kaj vse si zmišljujejo za otroške rojstne dneve

Enkrat smo vse tri otroke na isto soboto že navsezgodaj peljali na tri različne rojstne dneve: enega v Atlantis v BTC, drugega na paintball nekam na obrobje Ljubljane, tretjega pa na bowling v Tivoli.

Namesto, da bi se šli potikat po Cerkniškem jezeru, kar je bil prvotni plan.

Že to, da sva jih pravočasno spravila na vse tri punkte (in potem še nazaj), je bil zahteven logistični zalogaj. Namesto da bi se šli skupen družinski čas, smo se ves dan prevažali z ene strani Ljubljane na drugo. Najprej nas je šlo vseh pet do BTC-ja. Tam smo ugotovili, da smo pozabili darila. Šli smo nazaj domov na Vič. Iz BTC-ja smo potem spet šli na Vič na paintball. Vmes smo imeli dva prepira na temo “jaz bi se šel raje strelat kot pa metat tiste težke kugle” in “zakaj mi vedno povsod zamudimo”. V dvorano za bowling smo šli šele na koncu, čeprav smo se prej dvakrat peljali mimo.

Transport je trajal uro in pol. Še sreča, da so imela vsa ta slavja začetke in konce ob različnih urah.

Raje bi zlagala štumfe

Glede na to, da se je družinski dan na vseh frontah spremenil v rojstnodnevnega, bi lahko ostala doma in se ukvarjala z gospodinjstvom. Imela bi čas in mir — kar se zgodi bolj redko. Ampak sem šla zraven. To, da imava na prijetnem septembrskem soncu čas za kavo, medtem ko za vse tri najine sinove skrbijo animatorke, se namreč zgodi še redkeje.

Ampak če bi vedela, da bo ta idila trajala le skromnih 20 minut, bi raje zlagala štumfe. Bi bilo vsaj nekaj koristi.

Po tistih 20 minutah sva namreč morala spet na pot. Čeprav sva kavo pila v Tivoliju, je bilo treba najprej v BTC, potem na Vič in nazadnje spet v Tivoli.

Darila

Ampak vse skupaj se v resnici začne že nekaj dni pred zabavo, ko je treba po darilo. Če se seveda spomniš. Ker če se ne, moraš v logistiko razvažanja vključiti še nakup darila. Ali treh.

To na žalost ne pomeni, da se ustaviš v bližnji knjigarni in kupiš knjigo, za katero že veš, da je dobra. Ne. Ker otroci nočejo knjige. Ne samo, da je noče slavljenec. Tudi tisti, ki podarja, je noče podariti. Knjigo je — citiram — ne samo “brez zveze dobiti, še bolj brez zveze jo je podariti”.

Knjiga želja

Nova moda je zdaj drugačna knjiga. Pravijo ji “knjiga želja”. To pomeni, da si slavljenec v trgovini z igračami izbere toliko igrač, kot je na rojstni dan povabil prijateljev. Ti jih potem kupijo in prinesejo na zabavo. Podobno kot mladoporočencem kupujemo krožnike in beštek. S to razliko, da oni te stvari potrebujejo. Pa načeloma se poročijo samo enkrat, otroci pa praznujejo vsako leto.

Če imaš tri, so rojstnodnevna darila na nakupovalnem listku skoraj vsak teden. Poleg tega nam rojstnodnevne zabave serijsko uničujejo vikende.   

Knjige želja pri nas ignoriramo, včasih pa se tudi zahvalimo za kakšno povabilo.

Čeprav protestirajo, fantje ponavadi vendarle podarijo knjigo. Je pa res, da jim gre na živce, ker niso kot drugi. Nobeden od naju noče, da padejo na vsako finto, ki k nam prileti iz Amerike. Rada bi, da postanejo zmerni potrošniki. Nekako smo se dogovorili, da je Kapitan Gatnik okej. Ker v bistvu si kar frajer, če ga bereš med šolskim odmorom.

Dobrodelni rojstni dan

Imaš pa tudi drugo skrajnost. Ali dve.

Zgodilo se je že, da so enega od naših povabili na rojstni dan in mu prepovedali prinesti darilo — nam staršem pa prišepnili, naj denar, ki bi ga sicer porabili, nakažemo na ta in ta račun za to in to humanitarno organizacijo.

Me prav zanima, kaj si je o vsem skupaj mislil ubogi otrok, katerega rojstni dan so izkoristili v dobrodelne namene.

Imaš pa tudi takšne rojstne dneve, na katerih daril ne dobi samo slavljenec, ampak tudi otroci, ki so na rojstni dan povabljeni. Enkrat sem bila zraven, ko so se mulci z meči spravili na do konca nabasano piñato. Prizor je bil na meji krvoločnega.

Trikrat na leto

Prejle je klicala Natanova sestrična Laura in ga vprašala, kaj naj mu prinese za rojstni dan. Tudi nas doleti, trikrat na leto.  Prej sem si predstavljala, da bojo njihova rojstva bolj naporna kot njihovi rojstni dnevi, ampak smo tam-tam nekje.

Zadnji letos bo morda bolj znosen, ker sem Natana prepričala v najbolj statično rojstnodnevno praznovanje, kar si jih lahko zamisliš: v planu je dveurno sedenje v kinu, nato pa torta v lokalu pred njo — ki je premajhen, da bi se v njem dalo konkretno noreti. Staršev ne bo. Mislim bojo, ampak šele na koncu. Naj si v miru privoščijo tisto kavo. Jaz bom pa otroke pobrala v šoli in jih po hitrem postopku posadila v stole v kinodvorani, ki je le nekaj ulic stran. Wish me luck!

Pa Natanu tudi, ker se zna zgoditi, da mu bojo vsi po vrsti prinesli Kapitana Gatnika. Še dobro, da se je vsaj z Lauro zmenil, naj mu ne nosi knjig.