Koliko ponaredkov bo ta petek na tržaški dražbi slovenskih impresionistov?

Zanimanje za “dražbo stoletja” — torej največjo enkratno prodajo slik slovenskih impresionistov in drugih slikarjev poznejših generacij —, ki jo organizira tržaška avkcijska hiša Stadion v petek in soboto, 4. in 5. decembra, skokovito narašča.

Vprašanje pa je, ali narašča tudi nakupni interes in zaupanje v verodostojnost, v absolutno, stoodstotno avtorstvo del.

V katalogu so navedeni ime avtorja, naslov, leto nastanka, tehnika, format in podpis avtorja, zelo redko pa podatki o kakršnemkoli javnem razstavljanju del v času njihovega nastanka ali pozneje na razstavah — zlasti v Sloveniji.

Stadion pripravlja avkcijo v sodelovanju s precejšnjim številom italijanskih in avstrijskih galerij. Iz Ljubljane pa je največ del iz zasebne galerije Lala na Židovski ulici.

Komerciala

Dražba umetnin je javna, toda izključno komercialna zadeva. Za dražbo pripravljena dela si lahko vsakdo pravočasno ogleda, preštudira eksponate in se odloči, ali bo tvegal nakup katerega izmed del in za kakšno ceno.

Bistveno pri tem pa je, ali se človeku splača kupiti umetnino, za katero ni 100% prepričan, da jo je zares ustvaril podpisani avtor in kaj v njegovem opusu to delo pravzaprav pomeni.

V zadnjem času smo imeli v Sloveniji veliko primerov sleparij, celo zelo drznih, s pravimi dramskimi scenariji in z mučnimi sodnimi postopki, izginotjem denarja, smrtjo domnevnega ponarejevalca in smrtjo doktorja umetnostne zgodovine.

Ta se je pri ugotavljanju identitete slik slovenskih impresionistov skliceval na svoj doktorat iz Matije Jame in pomagal premožnemu Slovencu k nakupu precej lažnih, neevidentiranih, izmišljenih tako po avtorstvu kot stilu, brez sledenja od nastanka do datuma nakupa.

[Po javno dostopnih podatkih gre za umetnostnega zgodovinarja Mirka Juterška (1932–2011), op. Fp.]

Zgodba ni osamljen primer in kaže na to, da je v Sloveniji na delu latenten organiziran kriminal, seveda v sodelovanju s podobnimi ljudmi v tujini, ki bi s svojimi ponarejevalskimi veščinami z lahkoto naslikali “neznane slike” Franceta Kralja, Gojmirja Antona Kosa, Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala, celo Riharda Jakopiča, Matije Jame…

Kunsthisteriki pa tiho

Slovenska uradna umetnostnozgodovinska stroka je tiho, saj se že sto in več let vede, kot da to ni njen problem, če je nekdo tako neumen, da investira v kulturni prestiž in kupuje ponaredke — češ, saj jih za svoj denar.

Znano je, da ponaredke kupujejo celo svetovno znane galerije in muzeji, kot se je to pred desetletji zgodilo v Parizu v samem Pompidoujevem centru, ko je tedanji direktor Pultus Hulten kupoval ponarejene Piete Mondriane, naslikane celo z akrilnimi barvami.

Slovenski umetniki nimajo generalnih, celovitih katalogov, zato je razmeroma lahko “odkriti” še kakšno novo delo tako rekoč kateregakoli slikarja, ki ni bilo na trgu, ker ga je že zdavnaj kupila neka stara gospa in ga ves čas imela pri sebi doma.

Ugotavljanje pristnosti

Tako kot avkcijske hiše niso znanstvena ustanova, tudi galerije niso garant avtentičnosti del — četudi napiše certifikat ali izda potrdilo s strokovnim mnenjem profesor Janez Mesesnel.

Če pogledamo oznake v katalogu petkove dražbe v Trstu, vidimo, da tam piše takole: “Potrdilo o pristnosti umetnine s strokovnim mnenjem prof. J. Mesesnela v Ljubljani [leta …].″ (Letnice so pri vsakem potrdilu navedene posebej in se gibljejo med 1991 in 2005, op. M.Z.)

Ugotavljanje pristnosti umetnine zahteva marsikaj. Iz Mesesnelovega kritiškega, publicističnega, strokovnega dela, avtorstva (oz. neavtorstva) razstav, katalogov in monografij bi težko sklepali, kakšna so ta potrdila, ki bi naj kupca ali dražitelja prepričala, da bo šel v drago investicijo. Ta se seveda ne bo ustavila pri estimacijah, temveč bo že pri dveh, kaj šele treh, štirih, petih potencialnih kupcih poskočila krepko navzgor.

Seveda se ne nadejajte, da se bodo vsi kupci prišli kazat in da bodo dvigovali roke oziroma številke. Namesto njih bo to opravil telefon, saj se vsakdo lahko prijavi in ga pri določeni številki pokličejo.

To se je naprimer dogajalo pri tako nedolžni dražbi, kot je bila v petek na Slovenskem knjižnem sejmu, ko zneski za najdragocenejše eksponate, večinoma stare knjige, niso presegli 300, 400 in še nekaj evrov. Tu bo šlo za sto tisoč in morda še več. Jih imate za nakup ponaredka?

Kdo se ukvarja z avtorstvom

Na dražbah so še pismene ponudbe. V Trstu morajo biti oddane najmanj sedem ur pred začetkom dražbe ob 17. uri. V ponudbi nekdo zapiše, kaj želi kupiti in do kolikšnega zneska, kar “pri mizi” upoštevajo in v dvorani povedo, kakšne so pismene ponudbe, če seveda so.

Če pogledamo katalog omenjene avkcije, ni niti v enem primeru navedeno, da je avtorstvo kateregakoli dela negotovo ali celo dvomljivo. Vse, kar sploh ima kakršnokoli spremno potrdilo, je blagoslovljeno s podpisom Janeza Mesesnela, kar se je avkcijski hiši zdelo dobrodošlo oz. je Galerija Lala to ponudila kot dokaz avtentičnosti svojih za dražbo ponujenih del.

Galerija Lala take dražbe ni naredila v Ljubljani, čeprav nam je Ljubljančanom Ljubljana bližja od Trsta. Poleg tega je odprta vsak dan in bi si njihova dela lahko vsakdo ogledal in kupil ceneje, kot bodo morda prodana na dražbi.

Malo je sicer možnosti, da bi Italijani kupovali slovenske umetnike. Celo zamejski Slovenci že imajo veliko slovenskih impresionistov. Ustvarja se vtis, kot da je Ljubljana provinca, ki mora ponovno “po nakupih” v Trst.

Res pa je, da avkcijska hiša ni tako daleč od Ponterossa.

Avkcijske hiše skrivajo lastnike del

Problem dražb je, da so skrivne — da skrivajo prave lastnike del, saj lahko vsakdo predloži svoje delo, za katerega bi rad iztržil čim več.

Pisali smo že o tem, da naj bi bil lastnik večjega števila del na avkciji zamejski Slovenec, podjetnik Vanja Lokar.

Kaj je prispeval iz svoje zasebne zbirke za avkcijo, ni znano. Niti ni njegova dolžnost ali dolžnost avkcijske hiše, da to objavi. Se pa da iz kataloga sklepati, da je tam, kjer ni navedeno, odkod dela prihajajo — torej kdo jih je konkretno dal na dražbo — lastnik v resnici nek zasebnik, ne nujno omenjeni gospod, morda čisto nekdo čisto drug.

Poseben problem so dela Zorana Mušiča. Nekatera prihajajo iz zasebnih galerij in imajo pričevanje o avtentičnosti Mušičeve žene Ide Cadorin Mušič, nekatera imajo “etiketo galerije, fotografijo umetnine s potrdilom o pristnosti, ki ga je izdala galerija […] s podpisom umetnika,” nekatera pa še kakšno drugo ime. Pri Lojzetu Spacalu je največkrat navedena tržaška galerija Cartesius, pri Černigoju Galleria Torbandena, pri Mušiču Torbandena iz Trsta, Contini iz Benetk, Dante Vecchiatto iz Benetk.

Od Jakca do Mesesnela

Obiskovalec dražbe se bo z zanimanjem vprašal, kako je celovška Galerie Schnitzer Klagenfurt prišla do ženskega akta Božidarja Jakca iz leta 1939. Precej slaba slika za mojstra portretiranja, pa še zelo drzna za tako konservativnega človeka in še v onem času. Kako to, da je slika brez vsakršne dokumentacije — razen Mesesnelovega potrdila o avtentičnosti? Pa še draga, ocenjena na 3.000-4.000€.

Pri zasebnih galerijah je možno marsikaj, če ste razumeli poanto. Nobena skrivnost ni, da želi s to avkcijo Stadion zaslužiti čim več. Ker navsezadnje je treba na doseženi ali izlicitirani znesek plačati še davek oziroma stroške. V vsakem primeru bodo zaslužili največ Italijani, Slovenci pa največ “izgubili”.

Kaj se zgodi, če je delo ponarejeno?

Žal v izjavah organizatorjev ni vsebovana za kupca najpomembnejša tema: kaj se zgodi, če je delo ponarejeno? Kaj se zgodi z avkcijsko hišo, z izdajateljem strokovnega mnenja, z galerijo? Kaj se zgodi z denarjem? Kako se ga izterja? Kako se kaznuje krivce?

Avkcijska pravila o tem govorijo tako, da kupec tvega vse.

Kandidat na dražbi dobi “splošne dražbene napotke” v 24 točkah. Med drugim je rečeno v točki 8:

“Pred vsako dražbo je razstava, da udeleženci lahko natančno preverijo avtentičnost, izvor, ohranjenost, vrsto in kvaliteto dražbenih predmetov. Po nakupu ne more dražilec glede opaznih napak v ohranjenosti, napačne presoje avtentičnosti ali izvora predmetov uveljavljati nobenih pravic do kogarkoli.”

Prav tako pojasnjujejo že v prvi točki:

“Stadion nastopa v skladu s čl. 1704 civ. z. kot mandatar v imenu in na račun prodajalca dražbenih predmetov. Zato Stadion ne prevzema ne do kupca ne do kateregakoli udeleženca dražbe nobene odgovornosti, razen tiste, ki izhaja iz njegove vloge mandatarja.”

V 14. točki piše, da mora kupec za vsak lot plačati Stadionu 24% od izklicne cene! Torej bi dosežena cena za Jakopičevo sliko 100.000€ kupca v resnici stala 124.000€.

Zelo pomembno je še zavarovanje Stadiona v 19. členu:

“Prodaja del iz XX. in XXI. stoletja sloni na dokumentaciji in potrdilih, ki so posebej navedeni v katalogu in odgovarjajočih seznamih. Nobeno po dražbi predloženo potrdilo, ekspertiza ali mnenje ne daje kupcu pravice do ugovora o avtentičnosti dela.”

To je seveda nesmisel, saj je vsakomur jasno, da če nekaj ni to, kar si kupil, ampak nekaj drugega, lahko vendar ugovarjaš. Ali drugače povedano: če si nasankal, si si sam kriv, je stališče avkcijske hiše!

Vse v skladu z zakonodajo

Jasno je, da je avkcija v Italiji in da vse poteka v skladu z italijansko zakonodajo. Še več, ker bo dražba v Italiji, ima Republika Italija predkupno pravico za dela z oznako “izrednega družbenega pomena”, za katera se zanima. Prav tako obstaja omejitev izvoza iz Republike Italije za dela, starejša od petdeset let. “Dovoljenje za prosto kroženje predmetov si mora priskrbeti kupec sam.”

Ni odveč še pripomba, da je treba umetnino najprej plačati, šele potem jo lahko prevzameš. In če je ne prevzameš v 15 dneh, moraš po zakonu plačati najmanj 24% delež avkcijski hiši za stroške, iztožljiv pa je seveda že na sami dražbi doseženi znesek.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v nedeljo, 29. novembra, pod naslovom Koliko ponarejenih slik bo na tržaški dražbi slovenskih impresionistov?. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.