Za malodušno, pasivno in neangažirano državljanstvo
Neverjetno, s kakšno nezavzetostjo sem spremljala prvi dve ženski tekmi letošnje sezone v alpskem smučanju. Nobenega povišanja srčnega utripa, nobene treme. Brez stisnjenih pesti, brez “dajmo, dajmo”. Telefoni in računalniki so ostali prižgani.
Moj sicer najljubši šport me pušča hladno.
Je to res posledica ene same odločitve? Ene same Tine Maze?
Bo po upokojitvi Dejana Zavca tako zdaj tudi v boksu? Pa v težki atletiki, ko ni več Primoža Kozmusa? V veslanju je navijaška strast začela izginjati že po odhodu Iztoka Čopa, zdaj pa je kariero zaključil še Luka Špik. Bomo po odhodu Vasilija Žbogarja ostali hladni tudi do jadranja?
Če bo res tako, nas bo to potisnilo še globje v neke čudne temačne sfere, še bolj bo potolklo sicer načeto nacionalno samozavest in še bolj bo krivilo kolektivno hrbtenico državljanov.
Kaj vse moti politike
Politiki pa neglede na stanje duha v državi hodijo pokončno. Njih nič ne ukloni. Noben poraz, noben odhod, nobena slaba odločitev.
Njih v resnici moti, če smo državljani kritični in jezni zaradi njihovega ravnanja. Moti jih, če se oglašamo, če protestiramo. Ogorčeni so, ko zahtevamo pogovore. Čudijo se, če pišemo in opozarjamo.
Politiki bi najraje videli, da smo državljani ne le nezavzeti do tega, kar počenjajo. Želijo si, da bi bili do njihovega ravnanja aktivno nezavzeti. Po njihovem bodo namreč le tako lahko uresničili dogovorjene cilje, izpolnili dane obljube, izvedli reforme in nas pripeljali v Indijo Koromandijo.
Brez sistemsko urejenega dialoga
Politiki si v resnici želijo pasivnih in neangažiranih državljanov, da jim ostane dovolj prostora in časa za kreiranje vsega tistega, česar nismo slišali v predvolilnih obljubah in je rezultat koalicijskih in strankarskih interesnih kolobocij in vsega, kar nas utesnjuje, stiska in duši.
Med politiko in državljani v resnici nimamo sistemsko urejenega dialoga. Člani parlamenta, ki bi morali biti močan in aktiven glas ljudstva, se naslednji dan po ustoličenju spremenijo v grelce parlamentarnih sedežev in bližnjih kavarn. Stopnja njihove zavzetosti zraste samo v trenutkih, ko jih spremljajo TV kamere. Ko odrske luči ugasnejo, pa se spet udobno skrijejo na svojem sedežu številka žnj in hibernirajo do naslednjega TV prenosa.
Politične bakterije
Na ta način postajamo z malodušnostjo in pasivnostjo zasvojena družba, ki deluje po prepričanju, “zakaj bi se gnal, bodo že drugi uredili namesto mene”. Prav to razmišljanje je gojišče političnih bakterij. V takšnem okolju se najraje razmnožujejo. Bolj ko bomo državljani vase zaprti in bolj ko bomo zavestno izključevali svoj kritični pogled do ravnanj in dejanj politike, bolj se bo ta krepila, bogatila in širila svoj vpliv.
Intenzivna nega
Odhodi nekaterih športnikov in vzornikov spreminjajo naše življenjske navade. Ne bi pa smeli državljani niti za trenutek popuščati pri zavzetem in kritičnem presojanju ravnanja naše politike.
Pa ne samo to. O tem je treba spregovoriti, opozarjati in v dialogu poiskati najboljše rešitve.
Aktivna nezavzetost državljanov je najhujša oblika kronične bolezni vsake države, ki vodi v zadnjo sobo intenzivne nege, na katero še čistilka pogosto najraje pozabi.
Saj veste, kaj je rekel že Kennedy že pred več kot pred 50 leti:
“Država, ki se boji dovoliti svojim ljudem, da presojajo, kaj je na prostem trgu resnica in kaj laž, je država, ki se boji svojih ljudi.”
Seveda pa pri nas tega še nismo dojeli.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v soboto, 28. novembra, na avtoričini spletni strani KaKa — Kako komuniciramo? pod naslovom Aktivno nezavzeti. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico.
