Zastekljen balkon je kot slab seks

Je vse, kar sem si kdaj želela. Pa tudi tisto, česar nikdar ne bi hotela. Podjetnik. Z veliko več razpoložljivega denarja od mene. Lastnik štirih stanovanj. Povrhu pa še manj izobražen od mene.

Zakaj je to pomembno? Moški, ki imajo manj denarja od tebe, se prej ali slej začnejo počutiti manj samozavestne, kot bi v resnici lahko bili. Imajo občutek, da jih podcenjujemo, čeprav jih v resnici ne. A tudi če jim to povemo, nam ne verjamejo.

Kljub finančni preskrbljenosti vozi običajen avto. Mislim, da škodo, ampak na avte se res ne spoznam. Ne nekega BMW-ja ali mercedesa, ki bi si ju sicer z lahkoto privoščil. Materialne stvari mu niso pomembne. Vse, kar ima, ima v praktične namene. Je solidno oblečen, brez nepotrebnih ur, očal ali bog ne daj nakita. Teče skoraj tako rad kot jaz. Prehranjuje se skoraj izključno zunaj. Za večerjo sva jedla izbrane sire z grozdjem, za desert pa sva si privoščila škatlo rafaellov.

​Vikend na morju

Moje sanje o popolnih prehranjevalnih navadah mojega moškega so tokrat najbližje samouresničitvi. Kuhati ne da ne znam, samo veselja v tem ne najdem.

Enkrat me je med tednom poklical in vprašal, ali si lahko vzamem dva dni prosto, da me pelje na morje. In sva šla, naslednji dan, brez komplikacij in nepotrebne prtljage.

V apartmaju sva ob pol štirih popoldne spila vso pijačo, ki jo dobiš za dobrodošlico. Zvečer še steklenico viskija. Smejala sva se in pogovarjala do zgodnjih jutranjih ur. Zjutraj sva z lahkoto odtekla sedem kilometrov, potem pa ves dal poležavala na plaži.

V petek zvečer sva kadila travo in se ob pol enih zjutraj jezila na ljubljanske restavracije, ki kuhinje zapirajo že ob desetih, čeprav oglašujejo odpiralni čas do poznejših ur. Odkrijeva, da po polnoči razen Nobel bureka lahko ješ le še v McDonaldsovem drive-inu na Celovški. Naročiva toliko hrane, da sva ob pol dveh skoraj bruhala. In to oba. Sladoled se je stopil na poti do doma.

Naslednji dan sva cel dan brala vsak svojo knjigo in šla zvečer v kino. Predlagal je celo gledališko predstavo.

Zgodba za otroke

Imava celo zabavno prigodo o prvem srečanju. Poznala sva se že nekaj let, a več kot deset minut na zabavah vsaki dve leti se nikoli nisva družila. Oba se spomniva, kako mi je na rojstnem dnevu od skupnega prijatelja zdrsnilo na mokrih tleh, on pa me je kot v filmu ujel in preprečil moj padec in slabo voljo zaradi umazane obleke.

Si lahko zamislite, še lepšo zgodbo, ki bi jo lahko pripovedovala svojim otrokom, kako sem spoznala njihovega očeta? Jaz težko.

Prvih nekaj tednov najinega intenzivnega druženja sem bila 100% prepričana, da se bom z njim poročila. V sanjah. In priznam, tudi na spletu sem že izbirala poročno obleko.

“Kakšen je pa seks?”

Potem pa je udarilo. Kosilo z najboljšo prijateljico, ki ji vzneseno razlagam, kako sem končno srečala nekoga, ki ima vse potenciale, da z njim ostanem. O smešnih prigodah, o njegovih vicih, s katerimi me resnično nasmeji, o tem, kako prijazen in pozoren je, kako se ujameva pri skupnih interesih.

Ona pa — kot da ji je za mojo srečo vseeno — vpraša samo to: “Kakšen je pa seks?”

Refleksno umaknem pogled in se prestrašim lastne reakcije. Nisem vedela, kaj naj ji odgovorim. O seksu sploh nisem razmišljala.

Skupaj sva sicer spala že nekajkrat. Prvič je bilo slabo. Ampak prvič je vedno slabo, če seveda ni prisoten alkohol, ki ustvari zaljubljene blodnje. Drugič je bilo nekoliko bolje. Tretjič, po litru viskija na morju, pa še bolje.

Ampak tudi temu, kar je bilo tretjič, ne bi rekla dober seks, če to ne bi bilo ravno z njim. Če to ne bi bil on, bi verjetno že vsem prijateljicam razlagala, kako slab seks sem doživela.

Zrla sem skratka vanjo in ostala brez besed. No, ja, sem rekla, lahko bi bil boljši. Seveda se je režala kot pečena mačka.

Zakaj nisem razmišljala o seksu

No, prijateljica ni nehala vrtati. “Ko ga vidiš, te vznemirja? Bi ga napadla?” me je začela spraševati. “Ne, ne bi ga napadla. Stisnila bi se k njemu in mu rekla, da je najboljši moški na svetu.”

Še bolj se je režala. In jaz zraven z njo, čeprav niti ne vem točno, kaj je bilo v tem smešnega. Potem pa sem ji natvezila še nekaj o tem, da ima spoštljiv odnos do žensk in da ni tak kot drugi, da mu je več do odnosa in bla-bla-bla.

Po tisti kavi sem začela resno premišljevati o najinem seksu. On na meni, jaz na njem, njemu pride. Na morju sva poskusila celo tretji položaj, jaz na trebuhu, on na meni, njemu pride…  Vse je bilo v zelo, zelo počasnem gibanju, brez dotikov, le z nekaj poljubi.

Pri seksu je zelo zadržan, sem razmišljala. Jezna sem bila nase, ker o tem nisem premišljevala sama od sebe. Zakaj vedno potlačim slabe stvari in ne znam gledati realno na odnose?

Naslednjič na balkonu

Ob naslednjem srečanju sem bila seveda še posebej pozorna na svoje občutke. Kaj na njem me privlači, kako, zakaj… Ugotovila sem, da niti poljubljanje z njim ni preveč seksi. Poljub, dva, včasih celo trije — in že govoriva, se smejiva.

Prijatelj? Ne, ni samo prijatelj. Nekaj na njem me privlači, česar ne znam opisati. Česar ne razumem.

Dejstvo pa je, da strasti med nama ni. Je možno, da strast pride kasneje? Google ni dovolj pameten za takšna vprašanja, jaz pa tudi ne.

Potem pa sem opazila še eno stvar, ki me moti. Pri njem doma, kjer preživljava zdaj že skoraj vsak drugi večer, sediva na kavču na balkonu. V pritličju. Stanovanje je kupil novo, pred nekaj meseci. Denarja ima dovolj, da bi kupil katerokoli stanovanje. On pa je kupil stanovanje v pritličju bloka z zagrajenim balkonom!

Zakaj nekdo hoče zastekljen balkon? To me je zmotilo še bolj kot slab seks. Rada imam svetlobo, svež zrak, lep pogled, vrvež, življenje. Zagrajen balkon te drobne občutke sreče na neestetski način odvzema.

Če se potrudim, lahko najdem pozitivno plat. Dober je za to, da na njem lahko brez vsakega zadržka seksaš.

Hja, ampak s kom?

It’s not you, it’s not me, it’s your balcony.