Otroci s posebnimi potrebami: izjeme postajajo pravilo, javno breme
Povzemam po sobotnem članku v Delu o otrocih s posebnimi potrebami v večinskih osnovnih šolah:
V Sloveniji deluje 23 komisij, ki otrokom z motnjami pozornosti, koncentracije, disleksije ali avtizma vsako leto izdajo v povprečju 6.500 odločb. V mobilni službi Centra Janeza Levca je zaposlenih 40 specialnih pedagoginj, ki delujejo na 35 šolah v Ljubljani.
V Sloveniji je 452 osnovnih šol. V Sloveniji je tudi 28 šol za otroke s posebnimi potrebami. Koliko specialnih pedagogov pomaga v slovenskih osnovnih šolah otrokom, ki imajo odločbe zaradi raznovrstnih motenj? Vzemimo statistični približek: če je v Ljubljani povprečje 1,14 na osnovno šolo, potem je to 452 x 1,14 = 515,28 v vseh slovenskih osnovnih šolah.
Vsako leto pa jim odločbe prinesejo še 6.500 novih obdelovancev. Delo imajo zagotovljeno, dokler bo 23 komisij tako uspešno dvigalo storilnost.
Od védenja do ravnanja
Imel sem dobra prijatelja, ki sta se pozno odločila za otroka. Potomec je bil hiperkinetičen, onadva pa zagovornika pogovorne vzgoje, torej vzgoje s prepričevanjem.
Pripeljali so se na obisk in fant je bil v trenutku na strehi njunega avtomobila. Prijatelj ga je nežno klical in mu razlagal, zakaj ni primerno plezati po strehi avta. Ne bom nizal neskončne zbirke prizorov, ki so prisotnim dvigovali lase pokonci. Prijatelj in prijateljica pa sta znova in znova uporabljala vzorec: potrebna je diplomacija, saj bo razumel.
Toda otrok ni razumel. Mislil je, da ni nobene meje razen tiste, ki si jo postavi sam.
Sčasoma smo ju prenehali vabiti v goste. Tega preprosto nismo mogli gledati in poslušati. Ko je otrok odrasel, jima je povzročil veliko žalosti in nečloveško usodo.
Preprosto: nobena teorija specialne pedagogike me ni mogla prepričati, da lahko besedno pojasnjevanje nadomesti izkustveno učenje. Otroku lahko stokrat razložimo, da ga likalnik lahko opeče, ampak če se bo samo malo dotaknil likalnika, bo vedel, da je to res. Človek se nauči tisto, kar naredi sam, in ne tistega, kar sliši ali prebere. Tisto morda ve — toda od védenja do ravnanja je dolga pot.
Integracija
Potem so se spomnili, da je treba otroke iz iste generacije integrirati in so jih začeli združevati v istih razredih. Pa nikoli niso prebrali niti enega članka o plovbi oskrbovalnih konvojev čez Atlantik v 2. svetovni vojni: premikali so se s hitrostjo najpočasnejšega plovila.
Plovila s posebnimi potrebami so upočasnila gibanje razreda. Nivo zahtevnosti se je znižal. Vse več je bilo odličnih učencev, kar je v družbi neobičajna distribucija nadarjenih in povprečnih. Mnogi otroci so napredovali v višji razred, čeprav bi morali zaostati in utrjevati snov na isti stopnji. Vse več je bilo odločb in specialnih pedagoginj. Načrtovanje pouka v razredih je bilo moteno. Prva generacija otrok z odločbami je že na fakultetah. Jutri vam bo sodil sodnik, ki je doštudiral z motnjo koncentracije!
Normalnost je deprivilegirana
Ugotavljam, da je v tej državi postala normalnost deprivilegirana. Recimo: normalen otrok brez odločbe piše test pol časa manj kot tisti z odločbo. Ali pozneje izpit na fakulteti. Ob motenem stoji četa pomočnikov, svetovalcev, spodbujevalcev, samo staršev ni videti nikjer. Starši so svojo skrb — torej ure, ki bi jih morali presedeti z otrokom, potem ko so prebrali že vso literaturo in obiskali vse tečaje o pomoči otrokom z motnjami — preložili na druge. Na celotno družbo.
Poglejmo v ozadje: zaposleni plačujemo prispevke za šolstvo, iz katerih so plačani vsi pedagogi na slovenskih šolah. Tudi tistih 515,18 statističnih, ki jih potrebujejo otroci z odločbami.
Dodajam še en primer: iz istega socialnega transferja, torej prisilne dajatve, so plačani tudi pedagogi v glasbenih šolah. Sprašujem: zakaj v glasbenih šolah, ne pa tudi v jezikovnih? Nisem še videl oglasa za delovno mesto farmacevta — recimo —, v katerem bi zahtevali obvezno znanje kljunaste flavte, ne pa angleškega, ruskega ali katerega drugega tujega jezika.
Ne. Šole, ki se nam zdijo pomembne za prihodnost otrok, moramo starši plačevati posebej — in še celo vrsto drugih. V povprečju poldrugi tisočak na leto.
Zakaj je normalnost privatna zadeva?
Slovenska družba je obrnjena na glavo: družbo prihodnosti bi gradili, če bi se z nadarjenimi učenci ukvarjali pol toliko kot z motenimi.
No, to ni vrednota slovenske družbe, ta hrepeni po izenačenju vseh z najslabšimi.
Ravno toliko sem učil v ZUIM v Kamniku (zdaj Cirius), da sem si ustvaril predstavo. Ne manj, ampak več sem zahteval od učencev, ki niso imeli možnosti postati svetovni prvaki na sto metrov. Morali so razmišljati več in bolje kot prvaki na sto metrov.
Izjeme so postale pravilo, javno breme vseh. Normalnost pa je zasebna zadeva, breme staršev.
Morda bo komu lažje razumeti s primerjavo: če se bo sadjar posvetil slabotnim jablanam, ki ne obetajo obilnih in zdravih plodov, in na njihov račun zanemaril zdrave jablane — se bo mar čudil, zakaj je letina tako povprečna ali še slabša? Naj pokliče specialno pedagoginjo na posvet v svoj sadovnjak? Moteni otroci niso nevzgojeni, njihovi starši so. In leni, ker breme starševstva prelagajo na državo. Tudi za diabetične otroke že zahtevajo spremljevalce. Če bi obdavčili napitke in druge izdelke z visoko vsebnostjo sladkorjev in nadomestkov, bi iz pobranih davkov lahko plačevali spremljevalce. Ne iz mojega in vašega prispevka!