Pa ravno minister za finance nas pošilja na psihiatrijo
Ko sva s kolegom ob kavi analizirala domače politično dogajanje, nama je ob koncu klepeta na misel prišel prizor iz filma Bolje ne bo nikoli, kjer Melvin Udall (Jack Nicholson) nagovori polno čakalnico pri psihiatru s skrušenim: “What if this is as good as it gets?”
Že pod Pahorjem, sva se strinjala, smo bili prepričani, da slabše ne more biti. Pa nas je kmalu demantirala Alenka Bratušek.
Potem pa smo dobili Mira Cerarja.
Cerar je z obljubo novih političnih standardov in normalizacije pregretega političnega okolja pometel s konkurenco, toda zdaj ocenjujemo dejanja.
Že res, da se krepi optimizem. Že res, da ima več ljudi službe. Že res, da gre gospodarstvu bolje. Toda zasluge za to nosijo mnogi — na čelu z gospodarstveniki, ki prav te dni opozarjajo na zgrešenost napovedane davčne reforme.
Mramorjeva izjava — da brez podpore gospodarstva reforme ne bo izpeljal — je dobra. Manj pa je razveselil s tem, ko je gospodarstvo postavil pred dejstvo: manjka nam 70 milijonov evrov.
Deviacija
Po drugi strani pa posamezne deviacije kvarijo sliko o “normalni” Sloveniji. Nekatere je te dni najbolj zmotila nepodpora Klemnu Jakliču za sodnika ESČP. Samo Združena levica je jasno povedala razlog: da si je kriv sam, ker je v procesu Patria glasno podpiral obsojenega in pozneje zaprtega Janeza Janšo. To je dovolj velik razlog, da ne potuje v Strasbourg.
Da bo ob nepodpori ddr. Jakliča odjeknil “mednarodni škandal”, ni napovedalo kakšno obskurno društvo zaskrbljenih državljanov. Na to je v kolumni opozoril dr. Boštjan M. Zupančič, od leta 1998 sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu:
“Če pa bo ddr. Jakliča SMC (in koalicija) v državnem zboru — seveda po nalogu vodilnih — arbitrarno izločila iz igre samo zato, ker ‘ni naš’, in v Strasbourg poslala le imena preostalih treh sekundarnih kandidatov, bo to zaslužen mednarodni škandal.”
Reasonable doubt
Jakličevo kandidaturo so podprli tudi ugledni profesorji s Harvarda in z Oxforda. Zapisali so, da “kot vodilni akademiki s področja ustavnega prava, človekovih pravic in evropskih institucij, ter na podlagi dolgega obdobja tesne povezanosti z akademskim delom in dosežki dr. Jakliča na teh področjih, dr. Jakliča ocenjujemo kot pravnega akademika in misleca izjemnih sposobnosti, ter kot moralno pokončno osebnost predano napredku demokracije, človekovih pravic in zvestobe pravu.”
A to je ostalo preslišano. Slovenija bo v Strasbourg poslala druge, po mnenju večine poslank in poslancev primernejše kandidate. Kar meče senco dvoma na mnoge predvolilne obljube: ta in druge kadrovske rešitve vlade dokazujejo, da imajo prednost “naši”. Spomnimo se le šefa UKC, na katerega so se afere lepile od dneva izvolitve, a je vse do preteklega tedna užival brezpogojno podporo ministrice, predsednika vlade in stranke SMC.
Morda je to res as good as it gets in se pač moramo s tem sprijazniti. Povsem mogoče je, da bomo Cerarja gledali še nekaj let. Ali pa imamo zgolj previsoke standarde? Morda zgrešeno percepcijo? Minister Mramor nas je pred dnevi vse skupaj, z mediji vred, poslal k psihiatru:
“Najbolje je, da gremo vsi tukaj in tisti, ki sodelujemo pri različnih anketah, na psihiatrijo. Naša percepcija stanja je napačna. Preveč smo črnogledi. In novinarji k temu nič ne pripomorejo. Bomo zaposlili še nekaj psihologov.”
Ne vem, ali je res primerno, da minister novinarsko in gospodarsko sceno na poslovni konferenci pošilja k zdravniku, a tako pač je v Sloveniji. As good as it gets?