Patriotske igre in Svetlanine igrice: “To mi deli, Sapramiška!”
O včerajšnji gesti Svetlane Makarovič, da ni hotela brati poezije na protestni prireditvi Društva pisateljev, ker sta se je udeležila predsednik Republike in predsednik Državnega zbora, si lahko mislimo, kar hočemo — moramo pa priznati, da je avtorica Sapramiške vsaj dosledna.
Kaj sta tam iskala Pahor in Brglez? Kazala naklonjenost do pisateljev, intelektualcev, današnjih wannabe disidentov s poroznim zgodovinskim spominom? Naklonjenost do idej, ki jih literati in umetniki zagovarjajo in širijo in ki so diamteralno nasprotne njunim političnim idejam? Do beguncev nasploh?
Protokolarni bullshit
Svetlana Makarovič se teh igric pač ne gre. Pahor in Brglez sta morda prišla v DSP nepričakovano, zagotovo pa ne nenapovedano. Njuna prisotnost je bila simbolična in je pomenila, da državni vrh podpira prizadevanja ene od institucij civilne družbe, da bi prispevala k zavedanju o begunski problematiki — četudi so njihova stališča drugačna od institucionalnih političnih stališč, kaj šele ravnanj.
Pahorjev in Brglezov obisk v DSP je bil protokolarni bullshit. Pravilno, da jima je Svetlana Makarovič to dala vedeti. Le zakaj bi ugledna pesnica recitirala predsednikoma, ko pa je še nedavno predlagala parafrazirano pesmico Kuža Pazi za novo himno?
Resno. Dobra poteza. Svetlana je prismuknjeno provokativna, ima pa smisel za legitimnost osebnega individualističnega škandala. S tem je samo dokazala, da je pokončna ženska, ki ne jebe politike. Adijo.
Kaj so dandanes intelektualci?
Seveda je pa res, da na klasičen način, z nasprotovanjem, glasnim protestiranjem, prireditvami, kaj šele s konkretnimi mnenji, vsebino, idejami kot produkti poljudne pameti intelektualci nimajo kaj povedati o stvareh, o katerih govoričijo.
Njihov glas je samo eden od množice glasov v kakofoniji mnenj, ki se danes valjajo po cestah kot smeti v vetru. Njihova družbena teža je v primerjavi s težo, ki so jo imeli v zlatih časih v 80. letih, zanemarljiva. Da tega ne opazijo in ravnajo enako še po 25, skoraj 30 letih, je smešno, jih dela smešne.
Danes je treba biti bolj pameten. Danes so pametni vsi. No, vsi mislijo, da so pametni. Vsi so pokončni, ker si kao upajo vsakomur povedati, kar mu gre, ne da bi jim grozila kakršnakoli kazen ali neprijetnost.
Niso pa izvirni. Literati nam prodajajo ideje, ki jih lahko dešifriramo iz vsakega drugega posta na prekletem Publishwallu. Nobenega intelektualnega presežka. (Komajda kak jezikoven, stilni presežek.) Še Janeza Janše in Žige Turka tako rekoč ni več, da bi imeli nekega konkretnega sovražnika. Dragica Potočnjak? Boris A. Novak? Zakaj sta tako smrtno resna, kot da imata prav? Kdo se še sploh zmeni zanju?
Zmenimo se kvečjemu samo še za Svetlano Makarovič. Ona vsaj ve, kaj se umetnici, umetniku spodobi: da ljudem odpre oči in jih pripravi do tega, da še enkrat razmislijo.
